ELENA

Vroča voda je stekla po njem in na hrbtu je začutil nežno roko. Obrnil se je in se sklonil k ljubkemu obrazku, roke pa položil na njen pas in jo tako potegnil k sebi, da sta se goli telesi dotaknili. »Ana..« je tiho zavzdihnil v njene ustnice in čez nekaj trenutkov slišal svoje ime. Dvignil jo je in noge je ovila okoli njegovega pasu, sam pa jo je potisnil k steni tuša in pustil telesu, da je počelo svoje. Nič ni bilo boljšega kot nekaj aktivnosti po Quidditchu. Bil je utrujen in večkrat zadet z štamfom, obenem pa grozno jezen ker bo moral kmalu v knjižnico in narediti projekt skupaj z spolgadovko. Nič čudnega, da je takoj pograbil priložnost, ko je k njemu pod tuš stopila njegova prijateljica in mu ponudila svoje telo. Potreboval je ta užitek in čeprav je bil vrhunec kratkotrajen, je bil po njem dosti boljše volje in ni se mu bilo težko obleči, ter se napotiti proti knjižnici, sproti pa poklepetati z prijateljem. Bil je dolgočasen pogovor, vendar je izvedel nekaj najnovejših novičk, ki so krožile med učenci akademije. Baje je bil celo z fantom. Česa vsega se ljudje še ne bodo spomnili. Dekle, Dion če se je prav spomnil, je imela samo kratke lase in bila je odlična v jezdenju. To mu je povedala in pokazala, da se je lahko prepričal da ne blefira. Hitro je samo zanikal in se napotil proti svojemu, do zdaj priljubljenemu, mestu, kjer je preživljal kar nekaj dolgočasnih ali deževnih popoldnevov. Malo je postal pred vrati, vendar je potem vseeno vstopil in od tod je lahko zaslišal gručo deklic, ki so se takoj začele hihitati in govoriti med seboj. Neopazno je zavil z očmi, potem pa pogledal naokoli, da bi opazil temne lase in zadovoljivo postavo, o kateri si ni dovolil misliti ničesar več kot samo to. In tam je bila. Za eno od večjih miz in z kupom knjig pred seboj. Počasi je stopil proti njej in pokimal v pozdrav, potem pa sedel in privzdignil obrv, ter ji namenil nič kaj prijeten pogled. »Ti si zgodnja.« Njegova priljubljena fraza, čeprav je imela kar prav. Bil je pozen, toda bilo je vredno. »In pihpuffovci baje radi garate, zato sem ti pustil da začneš. Kot vidim si me raje počakala. Tudi prav, če si nesposobna.« Ležerno je skomignil z rameni in pogledal po knjigah, ki sta jih imela. »Si katero vsaj preletela? Sploh veš o čem delava projekt?« je vprašal in vzel eno debelejših knjig, ter poiskal kar je iskal. Narediti sta morala osnovni, vendar natančni potek bunkejljske zgodovine. Ponudil bi, da vse naredi sam, saj je bila zgodovina njegovo področje, vendar nikakor ni hotel, da bi se izmuznila iz tega in lepo lenarila.

ELENA

»Seveda. Ko sem slišal:živjo, sem Elena. Pihpuff; sem takoj vedel da si v resnici spolgadovka.« Bil je malo omamljen od viskija, zlomljenega srca in jezen na ves svet, kako naj bi ob vsem tem še razmišljal, če ji lahko verjame glede doma. Zakaj bi sploh pomislil, da ne govori resnice? »Kdo sploh laže glede doma?« je tiho vprašal, bolj sebe kot njo, čeprav je vseeno pričakoval odgovor. Še zdaj je bil namreč vsakič, ko jo je zagledal, besen zaradi te laži, teh na splošno ni maral. Ni imel veliko pravil, toda eno od glavnih je bilo, da se ne dotika spolgadovk. Bile so kače in to je spretno potrdila. In potem je še namignila, da je užival. Srepo jo je gledal, med tem, ko ji je odgovarjal. »Spolgadovke? Nisi edina, ki rada poveljuje.« Toda bila je edina, ki ga je v tej dominanci lahko prekašala. Imel je grdo navado, da je bil rad v postelji glavni in zaenkrat se mu razen nje še ni nobena uprla tako dobro. In vseeno je obžaloval in pogosto preklel to noč. »Bedno? Še dobro, da te ni nihče nič vprašal.« Ustnice so se mu stisnile v tanko črto, saj res ni maral ljudi, ki so v njegovi družbi govorili prek zgodovine. V roke je zdaj prijel knjigo, ki jo je potisnila stran in hitro prelistal. »Stari vek. Meni najbolj zanimiv. Jaz ga bom vzel. Prav tako srednjega. Tebi prepuščam prazgodovino in novi vek.« je odločil in zmajal z glavo, ko je omenila drugo svetovno vojno. »Pravzaprav je imela Nemčija kar dobre razloge za vojno.« je odvrnil in skomignil z rameni. Holokavst je bil res preveč, vendar se židje že na začetku ne bi smeli odcepiti. Potem pa je odprla neko tanko knjigo, o snovi, ki ga ni nikoli posebej zanimala. Dobro, saj je imela to stvar ona čez. »To me čudi. Zadnjič ko sva se pogovarjala, si se neznansko trudila, da bi bila.« In potem ga je milo pogledala, svoj glas pa potopila v zakladnico medu, ko mu je dala predlog, ki se mu je malo prej motal po mislih. Vzvišeno jo je pogledal in pred njo lopnil debelo knjigo o prazgodovini. »Upam, da sanjaš, saj se bo to zgodilo samo tam.«

ELENA

Še zdaj je obžaloval, da pa on njenega ni. Nikoli se ni zanimal za spolgadovce, vsi so se mu zdeli enaki. Zdaj je začel malo bolj pozorno spremljati tudi novice iz zelenega doma. In izvedel ni ničesar prijetnega. »Obstaja razlog da ne maram spolgadovcev. Ti ga dobro potrjuješ.« Sledil je njenemu jezičku, ko je drsel po ustnici in se tudi sam ugriznil v spodnjo. Ker ni maral laži pa je raje ostal tiho. Najraje bi siknil vanjo, da je bila noč grozna, ona je bila nesposobna in se jo še komaj spomni. Ampak če bi to izrekel na glas, bi bil isti kot ljudje iz zelenega doma. Lažnivec. Toda nekaj je le lahko rekel in je bila samo malo prirejena resnica. »Ne želim je ponoviti, Elena, ne laskaj si.« Čeprav se je slišalo kar privlačno.. Da bi si jo lahko podredil namreč. Ne! Will, niti ne razmišljaj! »Prva in nikakor ne zadnja.« Pa če bo porabil kar nekaj let, da najde njen podobno žensko. Ali pa bo kakšno izuril. Sta se pa vsaj vrnila nazaj na zgodovino, kar ga je ohladilo in pomirilo. »To je dolgočasno obdobje. Ne boš imela veliko dela, saj ni posebnih dogodkov. Omeniti moraš dinozavre, prvih nekaj vrst človeka, različne dobe in če najdeš še kakšno zanimivo podrobnost. Raje se bom novega veka, to je zajeban čas z vsemi izumi, ki so preoblikovali bunkeljne.« In spet je zmajal z glavo, ko očitno sploh ni še ničesar brala o 2.svetovni vojni. Kje je živela? No, med drugimi, saj večina njegovih sošolcev ni poznala kar nekaj pomembnih dejstev. »Noben človek ni nedolžen. Sploh pa, ali ni kar nekaj ljudi z mojstrom črne magije in hočejo iztrebiti nič krive, nedolžne bunkeljne?« Njemu je bilo vseeno za to vojno. Njegova družina ni bila na nikogaršnji strani. Raje so se brigali za cesarstvo, ki so ga ustvarili. Nihče jih ni nadlegoval, da se morajo odločiti, čeprav so močno pritiskali na vrsto družin. »Ko si slišala, da si z mano v paru in da delava projekt, si pričakovala, da bova šla na kakšno zabavico, se dala dol in naslednjih nekaj dne jedla jagode z čokolado? Ti si pa res optimistka.« Iz torbe je potegnil pergamentne liste in za razliko od drugih, hipogrifovo pero, ki se je če je ujelo dober kot svetlobe, zlato zasvetilo. »Ne bom pustil drugih, da delajo projekt, ki ga bova morala predstaviti. In kaj, če bojo kakšne napake?« Kar stresel se je ob tej misli. Saj je tiste manjše, nepomembne naloge že dal kakšnemu dekletu, tele pa ni zaupal nikomur drugemu kot sebi. Še njej ne, zato je hotel delati skupaj z njo. »Povej, če boš potrebovala robčke. Za njih bom prosil tiste, ki so že izgubili ob meni.«