words: 339
Sedel je na kamntih stopnicah ter gledal skozi okno. Okoli njega je divjal hlad, nenavaden za ta letni čas in ni bil prepričan če ga čutijo tudi ostali, ali je to samo v negovi glavi. Iz njegovih ust niso prihajali oblački sape, pa vendar je objel svoja kolena, da se je ogrel. V očeh so se mu nabirale solze in za spremembo jim je pustil prosto pot. Po licih so mu puščale slane sledi ter kapljale na tla. Brado je položil na kolena in še naprej zrl skozi okno. Pogled mu je počival na mirni reki, ki je tekla mimo bradavičarke. Bilo je drugo leto njene smrti.
Spomnil se je kako mu je mama z težkim srcem povedala kaj se je zgodilo. Svet se mu je podrl, prav tako se mu podira na vsako obletnico njene smrti. V prsih ga je stiskalo in zdelo se mu je da se duši. Njegove jeans hlače so bile po kolenih polne mokrih okrglih madežev. Nikoli si ni dovolil da bi komurkoli pokazal čustva in zato se je vedno odmaknil nekam na samo. Kot danes. Imel je svoj prostor, svoj mali kotiček kjer je bil sam. Obrisal si je solze in zahlipal. Umrla je leto dni za smrtjo njegove sestre. Po dveh letih je pričakoval da bo lažje, da ga nebo več tako bolelo, pa vendar se je vsakič ob misli nanjo skoraj zlomil. Pogrešal jo je. Prav tako kot sestro. Čutil je potrebo da steče v kopalnico, se zaklene v stranišče in po svoji roki potegne ravno črto z ostro britvico, prav tako kot je to počel na začetku. Misel je hitro pregnal ter še naprej sam sedel v bedi in solzah. Vsi ti spomini so ga spravljali v obup.
Zaslišal je korake in hitro si je v majico obrisal solze ter zasmrkal. Gledal je skozi okno in upal da bo nedobrodšlek odšel naprej ne da bi se menil zanj. Z kotičkm očesa je oplazil postavo in videl svojo prijateljico Eleno.
"Hej." je rekel tiho in še naprej gledal skozi okno.