ALEXANDER

»Tele tri.« je rekel knjižničarki in ji pokazal, katere bo odnesel s seboj za mizo. In če mu bo šlo gladko, jih bo lahko odnesel tudi nazaj, ne pa po stopnicah vse do doma in naslednji dan spet nazaj. Saj ni bil len, vendar si je vedno rad prihranil nepotrebna dela. In spet ga je z mislimi zaneslo stran od dela. Tale projekt o nekih runah je bil strašno dolgočasen, celo za njegove pojme. Vendar je pomenil malo manj kot polovico ocene in odločil se je potruditi. Zato je sedel za svojo najljubšo mizo, kjer mu je rahel vetrič pihljal po hrbtu, svetloba pa ni bila premočna in naslonil eno od knjig na naslonjalo zanjo, sam pa iz torbe izvlekel napol popisano knjigo in pergamentni zvitek. In se lotil podčrtavanja, izbiranja ter prepisovanja. In padel je v delo še preden se je tega zavedal. Potegnilo ga je v svet stare pisave, dokler ga ni nekdo na silo zdramil. Slišal je svoje ime in dvignil glavo, da je prepoznal Alexa. Kaj pri Merlinu pa je ta počel v knjižnici? Dva pihpufovca sta svetlolasca jezno gledala in začela govoriti o njem, potem pa takoj utihnila, ko sta zagledala Willov jezni pogled. Sklonila sta se nazaj nad knjige in tudi sam bi se, če se mu ne bi prijatelj približal. Jezno je stisnil ustnice, saj je gryfindomec še predobro vedel, da sovraži, če ga kdo zmoti. »Takole se oglašajo dekleta, ko sem z njimi v postelji.« je odvrnil in ga rahlo boksnil v ramo. »Kaj sem ti rekel glede mene in dela?« je počasi vprašal in zmajal z glavo, ter odložil pero, saj verjetno ne bo imel miru še vsaj nekaj minut. »Kje naj bi bil? Na tisti bedni zabavi od Nathana?« Njegovo ime je izgovor z gnusom, saj resnično ni maral spolgadovca in njun pretep pred 3 leti se je v njegovih mislih pojavil vedno, ko ga je kdo omenil. »Tudi, če ne bi preziral te kače, sem imel delo. In ti tudi. Profesor te je ravno zadnjič opozoril, da moraš projekt narediti čim prej.«

ALEXANDER

»Saj se sproščam. Na svoj način..« je hitro, ampak neprepričljivo protestiral. Zadnje čase je bil res napet, vendar je bilo to zaradi brata, ki je ravno uspel. Uspel na veliko. In začutil je potrebo, da pokaže da ni nesposoben. Zato že kakšen teden, mogoče dva, ni bil na nobeni zabavi. Očitno se je kar poznalo. Njemu pa tudi. Bil je napet in Alexa bi najraje kar brcnil iz knjižnice, da bi imel mir. Res moram med ljudi. Vendar ga ni čisto nič mikalo, da bi šel med spolgadovce. Čeprav.. za tisto sladko blondinko.. »Ne zajebavaj se iz mene. Ona je bila tam? Zdaj mi je pa žal. O ti prasec..« Bila je sicer žaljivka, vendar jo je izrekel samo v šali in malo preglasno, da je dobil obtožujoč pogled profesorice za prijateljevim hrbtom. »Saj ti jo privoščim, ampak.. Prekleto, moral bi tja. Tista rit.« In že je bil izgubljen v mislih, nekje na hodniku, z Alexom ob strani. Pred kakšnim mesecem sta jo komaj prvič opazila. Najprej se je sam sicer čudil, da te popolne zadnjice ni opazil že sam, toda prijateljica mu je povedala, da se je popolnoma spremenila in je bila prej zadrta piflarka, zato je bilo logično. Še naprej bi verjetno sanjaril, če ga ne bi Alex prekinil. »Slaba? Se strinjam, zagotovo je bila hujša kot samo to.« Toda verjel je svetlolascu, da ni bilo vse samo potrata časa. Mogoče bi pa moral iti pogledat. Če je poznal Nathana, bo čez kakšen teden spet. Bila je namreč sezona zabav, saj je bilo prijetno toplo in so se ženske oblačile veliko manj kot je bilo dovoljeno. »Saj sem velikokrat, samo ne ostanem dolgo.« se je bolj slabo opravičil. Če ne bi bilo ženk, bi verjetno ostal dlje. Toda zaradi njih oz. z njimi je izginil tako hitro kot je prišel. »Veš kaj.. Lastna zabava se sploh ne sliši slabo. Pod enim pogojem!« Tega je pristavil samo zato, ker je Alexu šola počasi in tiho polzela iz rok in tega ni nameraval dopustiti. Toda potem je omenil, da je zaradi naloge prišel k njemu in postal je pozoren, knjigo, ki jo je bral z kotičkom očesa pa je odrinil. »Zakaj bi ti profesor dal nalogo, za katero potrebuješ knjigo na prepovedanem oddelku?« Oh, saj je že vlomil tja. In dobili so ga. Zato tega ni poskušal že 4 leta. Bolje biti priden kot spet poslušati knjižničarko. Pa še predstavnik je bil.. Ni bil prepričan, če lahko tvega. Še opazil ni, kdaj so se mu ramena zaradi te odločitve napela, toda sprostil jih je, ko se je zasmejal. »Dvomim, da bi se profesorica rada srečala s tabo po šoli, Alex. Saj si uredu, ampak malo premlad zanjo.« je rekel takoj, ko se je ta osvajalec obrnil nazaj proti njemu.

ALEXANDER

»To bolj težko.« Kako bi ponudba izpadla dovolj mikavno in nezahtevno? Ah, kako pa šola lahko zveni dobro? Bilo je vseeno. »Pri vsakem predmetu, kjer imaš ocene, ki so nižje od sprejemljive, boš naredil projekt pred mano.« Raje je poudaril, da bo moral delati pred njim, saj bi z svojim šarmom zlahka prepričal kakšno drzovraanko, da mu naredi vse in še več. Če pa ne bo naredil sam, mu pri kakšnem spraševanju ne bo čisto nič koristilo. »Ne bo trajalo dolgo, pomagal ti bom, pri tistih težjih stvareh.« Napoji bi znali biti zajebani. In OPMS tudi ni bil najlažji predmet na šoli. Pri rastlinoslovju je bil najboljši, toda ni vedel kakšne težave ima Alex tukaj, saj nista imela skupaj ur. »Skratka, to in naslednji teden pridi v drzovraan. Takšne zabave, verjemi mi, nisi videl že dolgo.« Če je bil kdo dober v prirejanju nepozabnih noči, je bil to zagotovo Will. Malce je bil sicer iz vaje, vendar je točno vedel, kakšno glasbo se mora vrteti, katere pijače najbolj vžgejo in koga mora povabiti, da bo prišlo veliko ljudi, vendar bo zabava vseeno ostala na nivoju elite in nedostopna za mlajše. Malo je že začel razmišljati o samem dogodku, ko mu je misli znova okupiralo vabilo na prepovedan dogodek. »Kaj pa sploh iščeš? Čarovniško kamasutro?« je vprašal, potem pa le pokimal. »Najprej bo treba zamotiti knjižničarko.« Včasih malo tveganja ne škodi. In čemu se bo smejal, ko bo odrasel? Pa še na Alexa bo moral paziti. »Ja, stvari pospravim.« Tukaj jih bo pustil, to že, vendar ni hotel da pride kdo mimo in bulji v njegove odprte zapiske. Alex mu je pomignil v smeri temnolasega dekleta, ki se je obrnilo proti njima in Willu namenilo grd pogled. »Živjo, Larisa. Lepo te je videti.« je sladko rekel in se tako tudi nasmehnil, punca pa je prhnila in z hitrimi koraki izginila med policami. »In tole je posledica zabav.« Zložil je knjige na kup, pergamentne zvitke pa v torbo in vstal. »Kje si nazadnje videl knjižničarko?«