Naslov sporočila: Re: Tema 1 Čet Avg 01, 2013 2:16 am
for alex
words: 466
nimam inspiracije in začetku mi ne grejo -.-
made by reckless of ogl
za amelie vsekakor to ni bil najboljši dan. kot da polomija pri obrambi, ko se ni spomnila niti enega uroka, ni bila dovolj, se jo je pri letenju metla odločila zafrkniti in prav lepo se je poškodovala. pravzaprav bi zdajle mogla še umirati od dolgčasa v ambulanti in čakati, če jo bo mogoče kdo obiskal, pa vendar je ni nihče. ni se ji ljubilo poslušati madam pomfrey, kako ji je razlagala, naj se drugič bolj pazi, še manj pa druge paciente, kako so stokali, zato je ob prvi priložnosti pobegnila. a ker je pač vedela, da se v dnevni sobi ne more ravno pojaviti, se je odločila za srečanje z alexom. z njim se namreč ni videla že kakšen teden dni, zato je bil že skrajni čas, da se je malce poslovila od druženja z puncami. tako se je rahlo izmučeno vlekla po stopnišču sovjega stolpa, ker jo je leva noga še vedno bolela. oprijemala se je uničene in umazane ograje, ter naredila še tistih par skokov po desni nogi do vrha. tam je na tla položila tudi bolečo nogo in odšepala do sov. bilo je povsem očitno, da alexa še ni bilo. ozirala se je za njeno sovico trisso, nato pa jo opazila prav na vrhu, kako je veselo letala sem in tja, ter jo očitno sploh ni opazila. skomignila je z rameni, nato pa se napotila k zidu, na katerega se je naslonila in čakala. čakanje nikoli ni bila ravno njena vrlina. pravzaprav je bila bolj tip nestrpnega človeka. zato je neučakano trkala po steni in se vsake toliko časa ozrla proti vratom, a ni videla prihajati prav nikogar, kot tudi korakov ni slišala. pogledala je na uro. alex je zamujal par minut, zato se je njeno razpoloženje, kot da ni bilo že dovolj slabo, še malce poslabšalo. zaprla je oči in začela razmišljati o dokodkih tega dne, ko je končno zaslišala tihe korake. pobrala se je s tal in se zazrla proti vratom. koraki so postajali vse glasnejši. prekrižala je roke in čakala, da bo videla alexa, kako prihaja, če to sploh je bil on. ko je končno zagledala njegove svetle lase in obrazne poteze, je rahlo jezno rekla: "saj veš, da čakanje ni ravno moja vrlina?" trenutek za tem pa se je že zasmejala. četudi je hotela, ni mogla biti jezna nanj dlje kot par sekund. zazrla se je v njegove modre oči in se rahlo nasmehnila. z alexom sta se poznala že od njenega prvega letnika in bila sta zelo dobra priajtelja, a alex jo je videl le kot mlajšo sestrico. in to ji na trenutke sploh ni bilo všeč. "kako je bil kaj tvoj dan?" je po tem, ko ga je narahlo objela in se je končal 'začetni pogovor', vprašala. vprašujoče je privzdignila svoje obrvi. "moj vsekakor ni bil dober."
Kazalo