Naslov sporočila: Re: Gunhildin hodnik Tor Avg 06, 2013 8:42 pm
WILLIAM,
Nekaj tihih kletvic je ušlo is Chloeinih ust, ko jo je profesor obrambe pred mračnimi silami poslal po neko odurno in domnevno nevarno žival v tretje, prepovedano nadstropje. Saj ne da bi se tega predela akademije bala ali pa bi ji bilo kakorkoli neprijetno ob misli nanj – pri tej celotni situaciji jo je najbolj motilo to, da je profesor za to nalogo izbral edino pihpuffovko v razredu. Domneva da je Chloe v rumenem domu zaradi svoje delavnosti in pridnosti se je izkazala za še kako napačno, ko se je svetlolaska v učilnico vrnila kakšno uro kasneje, kot je predvidel. A v rokah je vseeno držala majhno črno zverine s tremi glavami. Očitno je tisti prekleti pes, ki je stražil to zloglasno nadstropje bradavičarske akademije samica in očitno je povrgla enega – ali bog ne daj več – malih pasjih troglavih nadlog. In kdo je moral ukrotiti to nadležno kepo dlake? Nihče drug kot Daviesova, seveda. Malce preveč delavnosti in neprevidnosti, pa očitno že postaneš dežurni krotilec nebrzdanih čarobnih cuckov, katerih zobje so mimogrede trikrat močnejši kot zobje prijetnih bunkeljskih psov. Pa saj ne, da bi Chloe do njih čutila kakšno posebno sovraštvo; načeloma se je mali Vulfric vedel kar zgledno. Kaj hočemo, dekle je imelo vedno poseben čut za magične živalce ne glede na to ali so bile njej pri srcu ali ne. In tudi ta žverca ji ni storila nič drugega kot da se je v veri da se je svetlolaska prišla igrat z njim podila po celem naadstropju – ki pa je vse prej kot prijetno. In ko se je vsa ponosna in jezna hkrati vračala iz učilnice za obrambo pred mračnimi silami je prav nič navdušeno ugotovila da je v prepovedanem krilu akademije pozabila svoj pihpuffovski plašč. Tokrat kletvic ni izgovorila tiho, kaj šele šepetaje: njen glas je bil malce preglasen in definitivno preveč drzen, kot bi lahko bil. A dekle pravzaprav ni imelo druge izbire. Jezno se je odpravila na premikajoče stopnice, od njih pa zopet pred vrata, ki jih je odprla že prevečkrat v tem dnevu. Veliko prevečkrat. Medtem ko je prav nič veselo hitela po hodniku in so njeni koraki naglas odmevali po praznem prostoru, je s kotičkom očesa v koti hodnika opazila postavo, ki se ji je zdela sumljivo znana. Njena radovednost ji seveda ni dopuščala da bi na to preprosto pozabila, ne da bi razmišljala se je odpravila do mesta kjer je opazila premikanje ter od presenečenja široko odprla oči. »William…?« je zamrmrala ko je v kot stisnila svojega tako imenovanega najboljšega prijatelja, oziroma osebo, ki je to nekoč bila. »Prekleto, preprosto ne moreš ostati tam, kjer ti je dovoljeno biti, ha?« je zamrmrala ter ga premerila s pogledom, tik preden se je na petah obrnila in počasi začela hoditi stran od njega. Glede na veliko število ženskih prijateljic ki so ga zadnje čase obletavale je preprosto začela sklepati, da nje ne potrebuje več. In Chloe resnično ni želela biti nikomur v napoto.
Kazalo 