klečala je na tleh, njeno telo je bilo nekoliko zgrbljeno. je bila to tista ponosna, močna ženska ki so jo poznali vsi na ladji? je bilo to tisto samozavestno dekle ki je z nasmehom na obrazu ter mehkimi koraki hodila po palubju titanika, zavedajoč se da v rokah drži njegovo usodo? počasi se je izgubljala sama v sebi, vase vsrkavala njegove besede ter se bojevala z željo, da bi ga odrinila od sebe ter stekla ven iz tega prekletega prašnega prostora. a njene noge so bile kakor ohromele ter njeni udi je niso želeli ubogati. morala ga je poslušati, del nje je moral izvedeti njegovo zgodbo. pa si jo je sploh zaslužil povedati?
dotikal se je je, bil ji je blizu: preblizu. na svojem vratu je čutila njegovo vročo sapo ki je nežno grela njeno premraženo telo. razburjene besede so se usule iz njegovih ust kakor močan snežni plaz, pred katerim preprosto ni mogla pobegniti. lahko bi bila tiho, lahko bi ga pustila da svojo zgodbo pove od začetka do konca: a tega ni mogla storiti. "nihče. ravno to si. tekaš po tej prekleti ladji ter se igraš neko svojo igro vlog. to nisi ti. ti si le igralec a drami svojega življenja," je rekla tiho, komaj slišno: nekaj v njej je želelo, da arthur teh besed ne bi nikoli slišal. usločila je svoj hrbet in povesila glavo, tako da so ji svetli lasje popadali na obraz. bi ga sploh lahko pogledala v oči?
"fak, art. to delaš že celo svoje življenje, kajne? prepuščaš se toku. da, tvoja družina je bolj razbita kot bi si lahko mislila in ja, ni bila ravno najboljša odskočna deska. si kdaj pomislil da obstaja tudi druga pot?" vedela je da njene besede ne bodo naletele na kakšen velik odziv, a vedela je da je vredno poskusiti. bilo je redno poskusiti zanj. obstajala je možnost da ga bo s svojim optimizmom in vero v ljudi še bolj razjezila, prilila olja na ogenj. a tukaj konec koncev nista bila zato, da bi se prepirala - tega je bilo že dovolj. dvignila je glavo ter premerila moškega, ki je izgovarjal besede za katere nikoli ni mislila da jih bo slišala. gledala je njegovo telo ki se je stresalo ob napadu smeha, gledala ga je s kančkom strahu ter skrbi v svojem pogledu. upirala se je želji da bi ga poljubila ter mi rekla da bo še vse dobro: a ni mogla lagati. laži je bilo dovolj in to bi bila definitivno ena izmed njih. pred sabo je videla moškega, ki ljubi. ki ljubi svojo družino kljub temu da je v totalne razsulu, ljubi ljudi ki ga zavračajo. najbrž je v njej videl svojo ženo ter ji je zaradi tega pripovedoval vse to. "ne." ena sama beseda. ni vedela točno zakaj jo je izgovorila, a zdela se ji je potrebna. njen glas se je nekoliko tresel, a zvenela je odločno. "ne sovraži se. ne poskušaj si vzeti življenja, ne krivi se za to da ti je pred toliko prekletimi leti iz rok ušla neka deklina. prepovedujem ti, arthur bowenur. kajti ljudi za katere mi je mar ne o sovražil nihče," je rekla v eni sapi, medtem ko so se njeni prsti nežno prepletli z njegovimi. v svoja pljuča je zopet spustila zrak ter za trenutek zaprla oči. "kako neumno od mene, da si pustim biti tako zelo naivna. mafija je tvoj svet, je smet v katerega jaz ne morem priti. pomagala je tebi, naučila te je kako prepričati kakšno svetlolasko v to, da si pošten človek. uspelo ti je,! je zamrmrala ter ga pogledala. nasmehnila se je, iskreno: povedal ji je vse, od začetka do konca. in sedaj je bila ona na vrsti za izpad neumestnega smeha. "veš kaj? jebi se."