neith je že od kar je pomnila sovražila presenečenja. no, mogoče ne ravno sovražila - sovraštvo je navsezadnje zelo močna beseda - raje recimo, da nad njimi ni bila nikoli pretirano navdušena. vseeno ji je bilo ali so bila ta presenečenja dobra ali slaba, ali jo razveselijo ali spravijo v slabo voljo. čeprav - če je bila čisto iskrena sama s sabo - jo je vsako dejanje na katerega ni imela nobenega vpliva vsaj delno spravilo v obup. dalo ji je namreč vedeti, da ni tako vsemogočna kot je bila na skrivaj prepričana ter da stvari včasih preprosto izberejo drugačno pot kot bi morale. najhujše pri tem pa je vsekakor dejstvo, da se tega - ne glede na to kako se trudiš - ne da preprečiti. tudi če skrbno načrtuješ vsako minuto svojega dneva, gre nekaj vedno narobe. vedno se nekaj obrne iz predvidene smernice in začne - kakor bi lahko rekli - plavati proti toku. navsezadnje je svet poln nepredvidljivih stvari in tudi ljudje sami se gibajo po vse prej kot urejenem vzorcu. neith se je tega sicer dobro zavedala, ampak saj veste kaj pravijo; starega psa ne moreš naučiti novih trikov. zatorej ni bilo nobeno presenečenje, da z landonovim nenajavljenim obiskom ni bila pretirano zadovoljna, čeprav se je vsekakor zelo trudila dajati vtis, da je. to dejstvo jo je po pravici povedano kar nekoliko čudilo, večinoma namreč ni skrivala svoje nejevolje, ko jo je le-ta obšla, ponavadi - tega ni mogla zanikati - zaradi povsem brezsmiselnih in že rahlo neumnih razlogov. ampak to je bila pač ona. nikoli se ni obremenjevala s stvarmi, ki so druge ljudi spravljale ob pamet, ob majhnih nepomembnih delcih, ki jih je večina že iz principa spregledala, pa je skoraj izgubila glavo. tako je vedno bilo in neith je imela močan občutek, da tudi vedno bo.

"Ne, vsekakor te nisem pričakovala." je rekla veliko bolj lahkotno kot se je dejansko počutila in ustnice ukrivila v komaj zaznaven nasmešek. odločila se je, da bo pozabila na to, da se je landon v njeni sobi pojavil povsem nenajavljeno, ter poskušala v tem uživati. storjeno je bilo navsezadnje storjeno in ničesar ni mogla narediti, da bi to spremenila. narahlo ga je odrinila proč od sebe, počakala da se ji je spet približal in ga nato poljubila. medtem, ko so njene ustnice počivale na njegovih, se je spraševala, kako za vraga se je to sploh zgodilo. kako je iz dekleta, ki vse ljudi dobesedno odriva od sebe, prešla na dekle ki se popolnoma sproščeno poljublja z moškim, ki ga pozna komaj nekaj tednov? z moškim, o katerem ve le nekaj malenkosti, ter je poleg vsega skupaj še velik ženskar? šele takrat se je zavedala, da njuna celotna zveza temelji le na seksu in se v tednih kar sta skupaj v bistvu nista prav veliko pogovarjala. nekaj trenutkov se je spraševala ali jo to moti ali ne, ter se na koncu odločila da je še najbolje da vse ostane tako kot je. kljub temu je landona odločno odrinila proč od sebe ter sedla. "Kakšen je bil kaj tvoj dan?" ga je sproščeno vprašala, ter mu pri tem dala jasno vedeti da mora odgovoriti, če želi da nadaljujeta s prejšnjim početjem.