''Chad, daj no!'' slišal je pritajene glasove enega od njegovih, no, lahko bi rekli prijateljev. Sedeli so v sobi enega od najstarejših spolzgadovcev in se zafrkavali, pogovarjali. nato je šla tema malo predaleč in eden od njih se je rahlo zagovoril.
''chad, nisem tako mislil, veš kako mi je žal! zanj in za moje besede.'' da zašlo je nekam v čudna pota, in kar naenkrat so govorili o smrti njegovega očeta. Polnila ga je jeza. Jeza in žalost, čutil je bolečino v prsih, in zbijanje v glavi. A ne, občutek žalosti ni več ena kot je bil nekoč. Šele sedaj je ugotovil, da je prebolel. Še vedno ga ima neizmerno rad, a prebolel je njegovo smrt, šel je naprej, zaživel življenje. 
''v redu je, dan. grem spat.'' roke je sklenil za vratom in se zasmejal, brezskrbno. odrinil je vrata svoje sobe, njegov cimer je že spal, kakopak, skoraj vedno spi pred njim, navsezadnje pa je bilo že pozno, ne bi smeli več bedeti. Preoblekel se je in se vrgel na posteljo. Nekaj ur se je premetaval po postelji, ni vedel, kam naj da nogo, roko, njegov pogled je obstal na mesečini, ki je sijala skozi njegovo okno, in zvezde so neutrudno utripale, kot bi mu mežikale. luna se je nižala, z vsako minuto je bila nižje, kmalu se bo skrila za gore, in prikazalo se bo sonce, a spolzgadovec celo noč ni niti zatisnil očesa. Sedel je ne rob postelje, roke naslonil na kolena, in nekajkrat zamežikal nato pa si pomel oči. bil je izmučen, neprespan. oblekel je dolge črne hlače, bunklji temu pravijo trenirka, dobil jo je od mame za božič. bila je udobna, a...čudna. čez je navlekel še zeleno majico z znakom svojega doma. 
le tekel je. tako si je zbistril misli. čeprav je bilo še hladno, je čutil kapljice pota, ki so mu tekle po hrbtu in obrazu.  njegov pogled je božal megleno pokrajino, ko je vihral po kritem mostu, njegovi lahni koraki so odmevali. sedaj se mu je to res nekam velikokrat dogajalo - zaletel se je. spet. dekle je padlo po tleh. čeprav je imelo goste temne lase čez obraz, je takoj prepoznal svojo najboljšo prijateljico. ''Elena?'' njen obraz je bil rdečkast, po licih pa so ji polzele solze. ''elena...'' bila je tako drobna in nemočna, ko jo je objel in močno stisnil k sebi. preslišal je njeno vprašanje. predolgo in predobro jo je poznal. ''kaj je narobe?'' kako nenavadno se lahko spremeni glas človeka, njegov ton, njegov izraz na obrazu. ponavadi je bil chad oster, grob, sarkastičen, zabaven, sedaj pa se je spremenil v nežnega fanta, kateremu je dejansko mar za osebo poleg njega.