Cathetelina kopalnica predstavnikov

For Will
Wearing.

Words: 541 (prve tri odstavke lahko kar ignoriraš ker je čisto nakladanje -.-)

Ni mogla verjeti, da je preživela tako čudovito popoldne, pa se zunaj še niti ni stemnilo. Seveda je na zemljo že padel mrak, a ni bilo še dovolj temno, da bi lahko rekli, da je bila noč. Amelia je za sabo imela izjemno naporen a presenetljivo zabaven dan, ker je (kot vedno) želela izkoristiti prav vsak trenutek. Kaj pa naj naredi drugega, saj ima le eno življenje, pa tudi ne bo večno mlada, da bi se lahko zabavala, kajne? Seveda se je na njenem urniku vedno našel čas še za učenje, ampak to ni pomenilo, da se ni znala zabavati. In danes se je zabavala tako, da je uročila nekaj oklepov v drugem nadstropju, da so začeli plesati, ko je kakšen učenec prišel mimo. Ko je opazovala prestrašene in presenečene poglede učencev, ki so se ob tem neznansko zabavali, je bila upravičeno ponosna sama nase.
Z občutkom zmagoslavja ker ji je to uspelo in je pri tem niso dobili, je stopala proti Drznvraanu. Nekajkrat se je ustavila in poklepetala s kakšno še posebej nadležno sliko, naredila pa je še velik ovinek in se ustavila v kuhinji, kjer si je postregla s toplimi sendviči in kakavom, kajti ob takšnem urniku je povsem pozabila na večerjo. Ni marala postopati po gradu in opazovati učence, ki so z polnimi trebuhi hodili naokrog medtem ko je bila sama lačna. Ampak zdaj ni bilo na hodniku skorajda nikogar več, kar jo je nekoliko jezilo. Tako ni imela nikogar za pogovor in je nekoliko užaljeno stopila v dom. Potem pa se ji je porodila čudovita ideja.
Kar stekla je v svojo spalnico, iz zaboja potegnila kopalke (za vsak primer, če bi jo kdo zmotil) in se hitro preoblekla. Seveda je čez kopalke navlekla tudi majico in kratke hlače, saj ne bo po gradu skakala napol gola. Z brisačo v rokah in hitrih korakov se je odpravila proti petemu nadstropju, kjer je bila kopalnica predstavnikov. Rada je imela ta privilegij, kajti kopalnica je bila res čudovita. Zamomljala je geslo in vstopila. Brisačo in oblačila je odvrgla kar na tla, nato pa si je v orjaško kad nalila vročo vodo. Ko je bila kad do polovice polna je z navdušenjem odprla tudi pipe z mehurčki, peno in pa obarvano vodo. Ko je stopila v kad in se ulegla, je bilo videti kot da plava v mehurčkasti mavrici, a bilo je resnično sproščujoče.
Ko je ravno zaprla oči, pa jih je bila prisiljena hitro spet odpreti, saj jo je zmotilo odpiranje vrat. Že se je obrnila, da bi preverila ali je fant ali dekle (ljubša bi ji bila prva možnost) ko je presenečeno obstala. Nagonsko je peno in mehurčke potegnila k sebi, čeprav je bila oblečena v kopalke. "Oh. Ti si," je zamomljala in začutila, da ji je kri bušnila v glavo. Zagotovo je bila rdeča kot kuhan rak. Pred njo je namreč stal njen bivši. Kako za vraga ji je uspelo, da je med vsemi predstavniki naletela prav nanj? Saj bi bilo v redu, če se ne bi izogibala drug drugega in, priznajmo si, še vedno ji ni bilo povsem vseeno zanj. "Si se tudi ti prišel sprostit ali..?" Vprašanje je bilo povsem nepotrebno, kaj pa naj bi počel drugega? Zagotovo ni prišel sem samo zaradi nje.. ali pač?

AMELIA

Komaj se je je znebil. Bila je tako nadležna, vendar kaj pa pričakovati od petnajstletnega dekleta? Da se bo vedla zrelo in normalno, se ne bo hihitala vsaki njegovi besedi in bo odšla, ko bo tako rekel? Mogoče bi se moral do zdaj že naučiti, da v svojo posteljo ne sme sprejemati mlajših deklet, za katere ve, da imajo pod blazino njegovo sliko. Vzel si jih je še preveč z lahkoto, samo oditi ni bilo tako preprosto. Pa saj niso resnično mislile, da bo ostal z njimi in ga bodo lahko predstavile drugim deklicam? Vendar se je njegova logika razlikovala od njihove, saj je današnja resnično pričakovala, da jo bo vprašal o zvezi. Ne, to ga ne bo spravilo v slabo voljo! In ne bo imel slabe vesti, ker je ravno pripravil ubogo Loreno v jok, da je še zdaj slišal njene petke, ki so udarjale ob kamnita tla, ko je tekla proti pifpufu. Obraz je zakopal v dlani in vstal iz klopce, ter se počasi odpravil proti vhodu, da stopi še na svež zrak, preden gre nazaj v dom in naredi domačo nalogo. Ko je naenkrat predenj skočil kamniti vitez in začel plesati. Will je strmel vanj, prepričan da se mu blede, kajti ti vitezi so imeli posebno nalogo in dvomil je, da bi kdo od profesorjev obravnaval urok, ki jih je spravil z mesta, plesat pred nič hudega sluteče dijake. Nekdo je bil res pogumen, da je tvegal McHudurrin bes in nasmehnil se je ter se odločil, da če kdaj ugotovi, mora temu človeku čestitati. Vsaj malo mu je popestril dan. Mimo njiju je prišel nek gryffindomec in vitez je skočil predenj ter začel plesati, Will pa se je odpravil naprej proti hodniku, kamor je bil namenjen.
Malo je postaval pred kopalnico in premišljeval o teh nekaj urah, ki so pretekle kot bi mignil. Zunaj je srečal sošolce in preizkusiti so bunkeljski ameriški nogomet. Bilo je prav zabavno, takole malo športa na tleh in čez nekaj časa so bili vsi blatni, vendar nasmejani. Počasi so se spravili v domove, pod prhe, njega samega pa je čakal privilegij, ki se ga je posluževal kar nekaj časa. Z brisačo pod roko je stopil skozi vrata in se takoj ustavil. Med mehurčki je ležala Amelia, edino dekle ki jo je resnično sovražil, ob enem pa jo je imel še zmerom čisto preveč rad. Je bila gola? V misli so mu šinile nespodobne podobe njunega početja, ko sta bila še skupaj, vendar jih je odrinil in si nadel svojo brezbrižno masko. »Razočarana? Si upala, da pride Peter?« Fant, ki je bil eden od parih razlogov zakaj sta se razšla. Ni bil predstavnik, zato je bilo to neumno vprašanje, vendar si ni mogel pomagati, da ga ne bi omenil. »Pridružil se ti bom.« je sklenil brez vsakega vljudnega vprašanja in si slekel majico, hip zatem pa še hlače. »In domnevam, da mi ni treba po kopalke, glede na to da si že vse videla.« In oblačilom so se pridružile še spodnjice. »Ali..? Ne, prišel sem zasledovat svojo bivšo in ji pozirat, da me bo lahko slikala, mogoče celo narisala. Katera poza, draga?«

Words: 420
Sladko se mu je nasmehnila, a bilo je očitno, da nasmeh ni bil pristen. Bil je tako lažen, kot je lahko lažen le nasmeh s katerim se ljudje trudijo zakriti svoje pravo mišljenje, svoja čustva in mnenja. "Seveda sem razočarana. Mislim, daj no, v resnici nisi nič posebnega, kajne? Še Peter bi bil boljši od tebe." Zavila je z očmi, a sarkazem v njenem glasu je bilo nemogoče preslišati? Namenila bi mu enega tistih ubijalskih pogledov, a je še predobro vedela, da bi mu bilo vseeno. Čakaj, je rekel, da se ji bo pridružil? Seveda je rekel, da se ti bo prdružil, kaj pa si pričakovala? Da bo samo stal tam in prijazno klepetal s tabo? jo je okregal glasek, ki ga je lahko slišala le ona. Začel se je slačiti in obrnila se je stran, da ne bi videl, kako zardeva. No ja, pa tudi, ker se je bala, da se ne bo mogla zadržati. Vseeno ja prek ramena kdaj pa kdaj pokukala proti njemu, a le takrat, ko je bila prepričana, da je ni gledal. Seveda je imela smolo in nekajkrat sta se njuna pogleda srečala. Amelia je bila prva, ki ga je umaknila, saj preprosto ni zdržala njegovega prodornega pogleda. Namrščila se je. Je res moral vse privleči na dan? Začel je prav s tisto temo za katero je verjtno dobro vedel, da ji je postalo nerodno. Rada se je zabavala, a nikoli se ni bahala s svojimi dogodivščinami. "Oh kako lepo. Ponujaš mi usluge za katere predvidevam, da si jih pred nekaj urami ali celo minutami ponudil kakšni ubogi nedolžni deklici, ki je zatrapana vate? Čisto nič se nisi spremenil, kajne? Katero si si izbral tokrat? Mariso? Lindo? Ali pa si našel že kakšno novo, po možnosti mlajšo žrtev, ki še nikoli ni poljubila kakšnega fanta, kaj šele, da bi z njim skočila med rjuhe?" Če je bil prej njen glas sladek, se je zdaj spremenil v ledeno hladnega. Varno skrita za mehurčki se je počasi obrnila nazaj proti njemu, veliko huje se je bilo z njim pogovarjati, ko ga ni gledala. A očitno je bila to napaka. Ko ga je pogledala, je popolnoma gol stal tam, se ji je ustavilo srce in za trenutek je pozabila kako se diha. Čeprav bi to z veseljem naredila, se po vsem tem času še vedno ni mogla normalno in prijazno pogovarjati z njim. Do njega se je trudila biti prav tako zlobna, kot je bil on do nje. Le da ona ni premogla tiste njegove arogance in samovšečnosti.

AMELIA

»Nič posebnega? To pa nista besedi, ki bi jo kdorkoli povezoval z mano in ti to veš. Ne trudi se z.. Kaj sploh počneš? Mi poskušaš zbiti ego?« je rekel, kot da ne more verjeti lastnim besedam, ob enem pa jo je pogledal kot da je malo čez les. Prisilil se je, da se je zasmejal in zmajal z glavo, ker ji je prav dobro uspevalo, le da tega ni bil pripravljen pokazati nikomur, še najmanj pa njej. Toda bila je.. ona. In ne glede na to kako je bil pripravljen trditi, da jo sovraži in jo je že zdavnaj prebolel, jo je nekoč ljubil in ko je rekla, da bi bil Peter boljši, ga je kar zbodlo. Najraje bi se obnašal kot majhen otrok in jasno in glasno povedal vsem, še posebno pa njej, da tisti bedak, z katerim ga je prevarala, nikakor ni in nikoli ne bo boljši. Umiril se je šele, ko je močno zardela in takoj umaknila pogled. To mu je prineslo čudno zadovoljstvo in nasmeh je postajal malo bolj pristen. Ni bil sramežljiv, kot ona tisti trenutek. Za svojo postavo je pridno skrbel, točno za takšne in podobne situacije. Začutil je njen pogled na sebi in se samovšečno nasmehnil, ko je prestregel njen pogled. Vendar bi si tudi sam rad malo pasel oči na njenem vitkem, vročem in greha vrednem telesu, zato so ga tisti mehurčki res začenjali motiti. In zaradi njih je postajal razdražen in se sploh ni trudil z odgovorom. »Ja, nedolžni. Nekatere znajo obdržati svoje hlače gor in jih ne spustijo pred prvim Petrom, ki pride mimo.« Prekleti Peter! Kdaj bo že izginil iz njegovih misli. Razbil ga je že, zagrenil mu je življenje da se je odločil prešolati na Durmstrang, toda vseeno je bil tukaj vsakič, ko je pogledal Amelio. In ko jo je, je čutil bes in čudna čustva, ki so divjala v njem. »Nobene ne silim, Mia. Ne delaj mi slabe vesti, samo zato, ker si ljubosumna.« Ni vedel, ali bi njen šokiran pogled pripisal tej ljubosumnosti, ki jo je omenil ali njegovemu golemu telesu. Sam pri sebi je skomignil z rameni in zdrsnil v vročo vodo. Zadovoljen stok mu je ušel iz ust tik preden se je malo potopil in se znašel na drugem koncu kadi, blizu Amelie.

Words: 515
"Nehaj se poveličevati in se poglej. Kaj imaš česar drugi fantje nimajo? Razen družine, ampak družina je vse, kar je na tebi posebnega. Oh in dejstvo, da si še posebej aroganten, tvoj ego pa je večji od te kadi. Res ne vem, kako ti ga bo uspelo spraviti tu noter." Zmajala je z glavo. Seveda mu ni zbijala ega, tega je bilo nemogoče potolči, to je vedela še iz časov, ko se je prav zares trudila narediti nekaj takšnega. Ampak seveda ji ni uspelo in dejstvo, da je gol in s samovšečnim nasmehom stal pred njo, je bilo živ dokaz. Ni hotela razmišljati o njem in njegovi pretirani samovšečnosti. Čudila se je, kako to, da je ni opazila, ko sta še hodila. Ali pa je takrat ni bilo? Spomnila se je, kako hitro se je spremenil, ko sta šla narazen. Še zdaj ni vedela vseh razlogov, zakaj sta se sploh razšla, a v tem trenutku ni bilo pomembno. Ali je bilo? Razlog, ki ga je WIll nedvomno najraje pogreval je bil prav Peter, čeprav se med njima ni zgodilo nič razen nedolžen sprehod in nekaj poljubov. Ampak on je poljubil njo in ne ona njega, vse ostalo pa so bile le napihnjene govorice, ki jih je širila že prej omenjena Marisa, dijakinja zdaj petega letnika, ki je bila že celo večnost zatrapana v Willa in je bila prepričana, da bo dobila možnost z njim, takoj, ko se znebi Amelie. Seveda je majhni deklici uspelo, za Petra pa se vse ni končalo najbolj pravljično. Začutila je njegov pogled in v kad dodala še malo mehurčkov, da se slučajno ne bi česa spomnil. Ampak nekaj mehurčkov ga ne bo ustavilo, to je vedela. Mogoče si je na skrivaj tega celo želela, a na glas tega zagotovo ne bo priznala. Ko je spet spregovoril, mu je res namenila ubijalski pogled, ob katerem so se vsi razen njega umaknili. "Pa kaj je s tabo?! Sploh veš ne, kaj se je zgodilo, zdaj pa vse skupaj še pogrevaš! Je res tako težko preboleti?" je vzkliknila, ko ji je prekipelo. Zdaj, ko si pokazala, da ti je prišel do živega, si mu dala vedeti, da je zmagal, jo je opomnil tisti tečni glasek, ki bi ga z veseljem spravila iz svoje glave. Ko ji je rekel Mia se je končno spomnila, da bi lahko zadihala. Kako si je drznil? Po vsem tem jo je še vedno klical Mia, tako kot včasih. "In na koga naj bi bila ljubosumna? Na petošolke, ki mi ne sežejo niti do kolen in s katerimi se valjaš naokrog samo zato, ker me preveč pogrešaš?" Ni preslišala tistega stoka, zato je kar hitro opazila, da je prišel bliže k njej. Namenila mu je enega tistih ravnodušnih nasmehov s kančkom zapeljivosti, ki so čudežno delovali na vseh fantih, potem pa se je prestavila čisto na drugi konec kadi, da mu je bila nasproti in je bila med njima varna razdalja. Pri tem se je nekaj mehurčkov razpočilo in pokazala so se njena ramena, hvala bogu pa jih je ostalo dovolj, da so bili zakriti drugi deli njenega telesa.

AMELIA

Čisto preveč očitno se je pogledal. »Pa poglejva.. Čeden sem. Pameten. Priljubljen. Šarmanten in odličen v postelji. Skromen tudi, dober v Qudditchu in imam smisel za humor. Prav imaš. Res ne razumem kako si lahko hodila z mano tako dolgo.« Našobil je ustnice, ker je vedel, da bi se drugače začel smejati in edino kar zdaj potrebuje je, da mu jezna Amelia vrže kakšno trdo milo v glavo. Ni hujše od štamfa, pa vseeno. In vedel je, da glede na način kako ga je gledala, ne manjka dosti, da bo res storila kaj takšnega. Pa vseeno se ni bil pripravljen umakniti, ji prepustiti kopalnico in se naslednjič, ko gre mimo nje spet pretvarjati, da ga bolj zanima njena prijateljica, brez smisla za oblačenje, kot ona. »Oh, pravzaprav vem. Cela šola natančno ve. Včasih se čudim, da nimajo še slik.« je rekel skozi stisnjene zobe in se udobno namestil na rob kadi. Samo še kakšno sadje, ki bi mu ga ponujala Amelia, pa bi bilo naravnost popolno. Toda te sanje je moral odriniti, saj bi ga najverjetneje oseba nasproti njega prej utopila, kot pa mu ponudila jagode. »Ja, težko je. Glede na to, da si bila prva, ki sem ji dejansko zaupal.« Zdaj je še on povzdignil glas, saj ga je spravila ravno na rob. Lepo, kar tako naprej, pa se sploh ne bo izteklo po njegovih pričakovanjih. Tiho je zaklel in si umaknil mokre lase nazaj, saj zdaj niso bili skodrani in privzdignjeni kot ponavadi in silili so mu na oči. Odlično, kdaj je postal tak, da so mu šli še lasje na živce? Odgovor je poznal. V teh dobrih nekaj minutah, ko je bil z Mio. »Vedno mi je bil všeč tvoj neverjetni optimizem. Ampak v njem si pozabila, da se valjam tudi z šesto in sedmošolkami. Če te torej pogrešam samo, ko sem z najmlajšimi, potem te pogrešam.. na vsakih nekaj tednov za nekaj minut.« Prestavila se je drugam in če mu ne bi namenila tistega nasmeška, ji mogoče celo ne bi sledil. Tako pa se je umaknil od roba in se potopil, vendar ni prišel k njej, pač pa seje samo malo prestavil. In še enkrat. In še tretjič. Šele četrtič je bil tako blizu, da jo je lahko pod vodo prijel za gleženj in jo potegnil z seboj.

Words: 605
Privzdignila je le eno obrv, da mu je jasno dala vedeti, da se zabava. "Seveda, skromnost je tvoja največja vrlina. Veš, veliko SPolzgadovcev je čednih in priljubljenih, marsikateri pa zna biti veliko bolj kavalirski. Glede tvoje domnevne šarmantnosti se ne bi rada prepirala, oba veva, da to ni tisto kar je bilo včasih.. Tvoji postelji pa se izogibam že nekaj časa, zato verjamem, da tega ne morem potrditi. In ko sva ravno pri QUidditchu.. milsim da bom jaz tista, ki bo rekla, da si dober. Navsezadnje si lahko srečen, da sem ti sploh dovolila ostati v ekipi." Na videz prijazno se je nasmehnila, sama pri sebi pa je zavila z očmi. res je, iz čiste trme bi ga lahko vrgla iz ekipe, a tega si preprosto ni mogla privoščiti. Čeprav mu je rada nasprotovala, je bilo res, da je bil dober in to je vedel tudi sam. Bil je eden boljših in zamenjavo zanj bi težko našla. Zaigrano je zavzdihnila in si popravila pramen svetlih las, ki ji je ob tem padel čez oči. "Verjameš ali ne, tudi sama ne vem kako sem zdržala. Pojma nimam kako to, da prej nisem opazila kakšen samovšečen in predrzen prasec si. Resno, kako sem lahko to spregledala?" Raje je bila tiho, da ne bi rekla še česa neprimernega. Zdaj se je resno spraševala, ali je bil vedno tak, pa ga je imela preprosto preveč rada, da bi si to priznala, ali pa je takšen postal šele potem, ko sta se razšla? Srepo ga je pogledala in si zaželela, da bi imela kakšno opeko, da bi mu jo resnično vrgla v glavo. Ampak potem bi moral k madam Pomfrey in.. Nikar ne mislite, da jo je skrbelo zanj, samo strah jo je bilo, da se potem razgovor pri ravnatelju ne bi tako dobro končal. "Res veš? Naj ti nekaj povem. Ne veš. In zakaj ne? Ker me niti nisi vprašal, kaj se je zares zgodilo. Ti si samo verjel govoricam, ki jih je trosila mala smrklja, namesto, da bi me vprašal kaj se je zgodilo." Glas je stišala do šepeta, njen pogled pa je bil še vedno prikovan nanj. Njegove naslednje besede so jo prizadele bolj, kot si je bila pripravljena priznati. SKorajda obupano je odkimala in se žalostno nasmehnila. "Zakaj si mi nehal zaupati?" Čeprav se ji je zdelo, da je vedela odgovor je vseeno čutila močno potrebo po tem, da ga povpraša. Vedno jo je zal presenetiti. Pokazala bi mu jezik, ker je tako spretno zaplaval med njenimi besedami, a se je zadržala. Glede na to, da do zdaj sploh nista govorila, je bil to že nekakšen napredek. Nekako se je odvadila pogovarjanja z njim, kar ji v tem pogovorunikakor ni pomagalo. Njega govorne spretnosti očitno še niso zapustile. "Torej priznavaš, da me vseeno pogrešaš?" Nasmehnila se je in to je bil eden redkih pristnih nasmeškov, ki mu jih je podarila v zadnjem času. Navadno so bili hladni in sarkastični, zdaj pa se je v njenih očeh svetlikala nagajivost, pa tudi nerazumljivo pričakovanje. Prestavila se je, on pa se je potopil. Vedela je, da bo prišel do nje, še vedno je. SIcer se ni vse izšlo kot si je sama zamislila, a bil je tam, nevarno blizu in zdaj je mehurčki ne bodo več mogli obvarovati. Nekaj jo je zgrabilo za gleženj in zadnji trenutek je zajela sapo, ob tem pa na srečo ni pogoltnila celega litra vode. Odprla je oči in se nasmehnila, kolikor se je pač dalo medtem ko je zadrževala sapo. Odprla je usta in ven je priplaval gromozanski mehurček, Mia pa se je zasmejala. Čisto je pozabila, da ji laho zmanjka zraka. Ojoj.

AMELIA

»Ne, ne vem. Zelo malo spolgadovcev je priljubljenih izven svojega doma. In koliko jih je kavalirskih samo zato, ker kaj potrebujejo? Ne slepi se, ni mi enakega.« On je bil vedno kavalir, tako so ga učili in prišlo mu je v kri. In potem, ko je govorila dalje, se je samo smehljal. Otepala se ga je in mu poskušala zmetati v obraz nekaj, kar ji je pač prišlo na misel, verjetno samo zato, da prepriča samo sebe, da je on grozna oseba in da do njega ne čuti popolnoma nič več. Mogoče pa je bil to njegov optimizem.. Ne, je imel kar prav. »Srečen, ker sem lahko v ekipi?« je ponovil za njo in iz ust mu je ušel smeh. »Moraš se zajebavati iz mene.« Kapetanka je bila samo zato, ker je on odklonil njihovo prošnjo, ker ni imel in ga še zdaj nima časa za sestavljanje strategij in vsega tega sranja. Vendar je to obdržal v mislih in samo zmajal z glavo. »Oba veva da sem dober Mia. Predober, da bi me lahko vrgla ven, samo zaradi najinega razhoda.« Ekipa bi jo verjetno raztrgala, saj je bil najboljši od treh zasledovalcev. Seveda, ko pa mu je ta šport ogromno pomenil in je dihal skupaj z njim. Še sam se je čudil, kako ni opazila njegove samovšečnosti. Verjetno se je res močno spremenil. Kar spomnil se je, koliko je dal na njeno mnenje in si želel slišati pohvalo iz njenih ust, pa naj je šlo samo za novo srajco. Bil je šibek in ugotovil je, da je to spremembo krvavo potreboval. Tak si je bil bolj všeč. »Bila si čisto preveč zaljubljena vame.« je odvrnil in ji podaril svoj najbolj samovšečni in samozavestni nasmešek kar ga je premogel, samo zato, da jo je malo živciral. To se je verjetno počelo bivšim, ki si jih imel še vedno malo rad. Ali pa ne? Ni imel izkušenj, bila je edina do zdaj. Saj je bilo vseeno, uspelo mu jo je razdražiti. V navalu odgovora, ki je potem prišel iz njegovih ust bi najraje vstal, vendar se je zadržal in samo malo glasneje govoril. »Kjer je dim je ogenj! Slišal pa sem od prijatelja! Prijatelja! Boš rekla, da nista bila skupaj v parku, kjer sta se poljubljala? In potem sta odšla do omare za metle, kjer so vaju opazili že pred tem dogodkom, ali pač? Lahko zanikaš?« Sam je to hotel. Cele dve noči je poskusil zanikati njena dejanja, jih nekako opravičiti.. Ni mogel. Bil je preponosen, da bi kar pogoltnil in pozabil; se obnašal, kot da se ni zgodilo. Z palcem in kazalcem si je podrgnil po očeh in jo potem presenečeno pogledal. »Saj ti nisem. Še vedno ti zaupam, da boš tiho če te kdo kaj vpraša o meni.« Imel je kar nekaj mračnih skrivnosti in res je upal, da bo imela usta trdno zaprta, če bo kdo povpraševal po njih. To pa je bilo tudi vse. Ni pa ji mogel zaupati glede njegovega srca, če se osladno izrazi. Ne po tistem, ko ga je pri prvem srečanju od tistih govoric tako normalno poljubila, kot da se ni zgodilo popolnoma nič. Prekleto, ni hotel razmišljati o tem. O njej.. »Redko.« In že je bila pod vodo, skupaj z njim. Povlekel jo je k sebi, da jo je objel in pritisnil nazaj na rob, potem pa malo višje, da sta bili njuni glavi nad gladino. »Pa saj imaš oblečene kopalke.« je presenečeno rekel in zdrsnil okoli zaponke modrčka. »Zakaj si se potem tako skrivala?«

Words: 726
"Prav imaš, ni ti enakega. Na tej celi šoli ni nikogar, ki bi se mi gnusil tako kot ti. In potem se čudiš, da so se širile govorice o nama s Petrom." Narejeno nejeverno je zmajevala z glavo, a tu pa tam, se je v njenih očeh zabliskala senca nesmeška. Glede Quidditcha je verjetno imel prav in zato je modro ostala tiho, preden bi izustila nekaj povsem neprimernega. Sovražila je, ko je imel prav, ko je rekel nekaj, čemur je bila preprosto nezmožna oporekati. Počasi ji je zmanjkovalo volje do prepira z njim, a glede na to, da je to njena edina možnost da se sploh pogovarja z njim, bo očitno morala vztrajati še naprej. A kako lahko užališ nekoga, ki ga imaš rad? No ja, njemu je očitno uspevalo. Seveda pa ni imela čisto nobenega dokaza, da mu je bilo še kaj do nje.. Ta misel jo je nekoliko potrla in zato so jo njegove naslednje besede še bolj presenetile. "Ja, prav imaš. Bila sem. Bila sem mlada, naivna in neumna, ker sem se zaljubila vate. Mislila sem, da sem najsrečnejše dekle na svetu, ker ima nekdo kot si ti rad mene. Ampak očitno sem se motila, kajne? Mislim.. kot si rekel, težko je preboleti, ampak tebi je očitno uspelo. Včasih se vprašam, če ti je bilo kdaj res kaj do mene.." Včasih se je res to vprašala, a zdaj je to rekla le zato, da bi videla njegovo reakcijo. Se bo razjezil ali jo bo popolnoma mirno spet zavrnil? Ta trenutek ni mogla vedeti, zato je mirno prezrla njegov samozavestni in močno pretirani nasmešek, ter se pričakujoče zazrla vanj. Dvignila je obrvi, ko je povzdignil glas. AMpak namesto,d a bi se mu posmehovala, je v njej zavrelo. "Briga me od koga si slišal. In ja, lahko zanikam, ker ni bilo tako. Ja, bila sva v parku, ampak nisva se poljubljala. No, on je poljubil mene, ampak sem ga takoj odrinila, se opravičila in se odpravila nazaj proti gradu. Pred tem so naju videli pri omari za metle zato, ker me je povabil, da greva malo letet. Ampak verjetno te zanima, zakaj sem ga odrinila? Zato, ker te imam preveč rada, da bi ti naredila kaj takega.." Narahlo je razprla oči v spoznanju,d a je pozabila uporabiti preteklik. Presneto. Pred očmi se ji je zameglilo, kajti res težko je gledati skozi solze. Sklonila je glavo in se zazrla v mehurčke kot da so nekaj najbolj zanimivega. Pogoltnila je solze, ko se je spomnila na govorice, ki so se začele širiti komaj teden po tistem ko sta se razšla. A ni ga mogla povprašati po tem, kajti nista se več pogovarjala. "Je res, da si spal z Eleno Greengrass ko sva še hodila?" je butnilo iz nje. Morala je izkoristiti priložnost. Temu nikoli ni verjela, čeprav ji je sama Elena povedala. Kot je rekla že prej, bila je mlada in naivna in ni mogla verjeti, da bi ji lahko storil kaj takega. Med dekletoma je vse od takrat vladala napetost, kar pa je bilo več kot očitno, ko sta se na hodnikih streljali s pogledi. Ob tisti eni besedi jo je zabolelo bolj, kot če bi jo ozmerjal s cipo ali čem podobnim. A ni imela časa ugovarjati, saj sta že bila pod vodo. Za sabo je začutila dokaj hladno steno bazena in njegove roke, ki so jo objemale. Dvignila sta se po zrak in Ameliina pljuča so z veseljem sprejela zajeti kisik. Zaslišala je njegov presenečeni glas in zardela, a njen glas je postal leden. "Si res mislil, da bom tukaj plavala gola in se nastavljala preverznežem kot si ti? Oprosti, jaz nisem tako lahek plen. To bi že lahko vedel." Zapeljivo se mu je nasmehnila in položila roke na njegove prsi, potem pa se je sklonila k njemu, kot da ga bo poljubila. A ko je njune ustnice ločeval le še kakšen centimeter ga je odrinila in sedla na rob kadi. "Jaz.. skrivala sem se ker.. no, pri tebi človek nikoli ne ve," se je nerodno izgovorila, čeprav je vedela, da ne bo verjel. Nikoli ni bila preveč dobra lažnivka.

AMELIA

»In zakaj se ti tako grozno gnusim? In ne čudim se. Ko imaš moj položaj v družbi bodo pač govorili o tebi.« Včasih je slišal še slike po stenah opravljati in si izmenjevati najnovejše informacije o njem. Pa sploh niso bile resnične. Ampak saj ni mogel veliko storiti. Lahko jih je samo ignoriral in če se je pokazala priložnost, zanikal. Drugače se jih je pa že navadil in si jih ni gnal k srcu. Edine, ki so ga res prizadele so bile te o Mii. K sreči so se kmalu polegle, samo zdaj sta jih vlekla na plan, da je bil grozno slabe volje. Tečen, razdražljiv. Prekleto, nikakor ni bil v razpoloženju, da bi mu uspelo ohranjati nekakšen zid in masko zdolgočasenosti oziroma mirnosti. Sploh po njenih naslednjih besedah, ki so ga naravnost šokirale, da je nekaj sekund samo zrl vanjo. Potem pa je le pogoltnil cmok v grlu, da jo je lahko normalno vprašal. »Res misliš, da mi ni bilo nič do tebe?« V mislih se mu je zvrtelo nekaj prizorov iz časov, ko sta bila skupaj. Popoln par. Bil je najsrečnejši fant na tej šoli in vedno znova je našel načine, da ji je pokazal kako jo ljubi. »Če ti jaz nisem dovolj dobro pokazal koliko mi pomeniš, potem ne vem z kom boš srečna.« On je bil tisti, ki je spravil sredi pouka vse iz razredov, samo zato, da so lahko v glavni hali imeli zabavo zaradi njune obletnice. Tvegal je ravnateljev bes, da je izobesil velikanski napis, ko je imela rojstni dan. Toliko rož ji je nosil, da bi lahko dobila alergijo na njih. Celo svojemu sokolu je prepovedal, da lovi njeno sovo, pa mu ni nikoli ničesar preprečil. Besedi ljubim te, se je iz njegovih ust slišalo večkrat kot katerekoli druge besedne zveze. Potopil se je pod vodo, kot da bo to pregnalo vse nepotrebne ali obtožujoče besede, neumne govorice.. vse stvari, čas od njunega razhoda naprej. Ni pomagalo in ko je pomolil glavo iz vode, je bilo kot bi ga polili z ledeno mrzlo vodo. »In še vedno sta bila prijatelja. Poljubil te je in ti si bila še v njegovi bližini. Mene si poljubila, kot da je vse uredu. Nisi mi nameravala povedati.« In zdaj je bila tukaj in mu govorila, da ga ima rada. Najraje bi se v hipu vstal ter odšel, preden zabredeta kam globlje, toda držal jo je v rokah in bilo je čisto preveč prijetno, da bi jo izpustil. Vendar jo je. Takoj ko je omenila Eleno. Ona mu je položila roke na prsi in se umaknila, sam pa tudi, saj je moral jezno udariti po nečem in to je bila tisti hip voda. »Prekleto, ne! Ja. Ne. Ne vem. Ko sem od Leota izvedel zate in Petra sem bil čisto preveč na dnu in sem dobil nekaj viskija in potem se je prikazala in rekla, da je pihpuffovka. Postelja je bila blizu, bil sem jezen nate.. Kako veš? To se ni nikoli govorilo.« Tistega večera je bila tako prijazna in nežna. Rekla mu je, da ni nič kriv in da je Mia na izgubi. Kača zahrbtna. K sreči ni nihče nikoli nič izvedel, zdaj pa ga je ona spraševala po njej in bil je.. Ni vedel kako točno se je počutil, vendar ni bilo nič prijetnega. »Mislil sem, da je ta kopalnica za sprostitev. In možnosti, da se še kakšen predstavnik odloči priti so zelo majhne. Kaj šele, da bi se prikazal kdo kot sem jaz.« Lepo je ignoriral to o lahkem plenu. Njemu se ni zdelo ravno tako. Nikoli se ni trudil, da jo je dobil. Imel jo je že od nekdaj. Ni je lovil ali posebej osvajal, da sta začela hoditi. Preprosto zgodilo se je. »Jaz sem odprta knjiga, Mia. In nikakor ne bo storil česa, kar ti en bi bilo všeč. Kaj govoriš? Ti je tole rožnato milo stopilo v glavo?«

Words: 533
Zakaj? Čakaj, zakaj ga že ni marala? Nenadoma je pozabila vse, kar mu je hotela povedati. Presneto. "Ker misliš, da se vse vrti okoli tebe. Pa se ne, čeprav se več kot očitno trudiš, da se bi. Ugled si si zgradil na zlomljenih srcih ubogih deklet s katerimi si se zabaval, one pa so bile res zaljubljene vate.. Zakaj jim to počneš?" Nikoli ni razumela, zakaj dekleta ljub slabemu slovesu še vedno padajo nanj. Verjetno je imel prav in je bila malo ljubosumna.. Kar naenkrat se je začela počutiti zelo krivo. Če ona takrat ne bi privolila v letenje, je Peter ne bi poljubil in z Willom ne bi šla narazen, dekletom pa bi prihranila bolečine ob zavrnitvi fanta, v katerega so zaljubljene. Na videz povsem mirno je zrla vanj, čeprav jo je razjedala krivda. Ves ta čas, ko nista bila skupaj, je razmišljala le o sebi, kakšna krivica se ji godi, da sploh ni pomislila na to. Res, ta njun 'pogovor' ji ta trenutek ni čisto nič pomagal. Čeprav bi lahko bila vesela, da sta se končno spravila k temu, da stvari razčistita, nekako ni čutila zadovoljstva ob tem. "Takrat si mi lepo pokazal, da ti je bilo, ampak.." Ni vedela, kako naj mu razloži, da bo razumel in da se ne bo izrazila popolnoma narobe. Nato pa je obstala. Verjetno tega ni rekel namerno, jo je miril tisti razumni glasek v njej. A del nje, v katerem je še gorel žarek upanja, jo je kaj hitro opomnil, da je rekel 'koliko mi pomeniš' namesto 'koliko si mi pomenila'. Navadno bi zmagal ta drugi glasek, a tu se je zravne vklučil še ponos, ki ji je prepovedoval, da se obesi na njegove besede, pa naj bodo še tako mikave. Ravno je hotela preveriti kako je s tem, ko se je potopil in začutila je čudno olajšanje in željo po tem, da odneha. "Prav imaš, nisem ti nameravala povedati, ker mi ni nič pomenilo! Pa kaj če me je poljubil, sva bila pač prijatelja. In zdaj še to nisva več, ker se je nekdo prehitro razjezil.. če povem po pravici, mislm, da se me zdaj boji. Ampak kot sem že rekla, njegov poljub mi ni nič pomenil in nisem ti povedala, ker sem se bala, kaj boš naredil.. očitno upravičeno." Izpustil jo je in ni vedela, ali naj se nasmehne ali umakne. Bilo je več kot očitno, da ga je razjezila, čeprav enkrat za spremembo to ni bil njen namen. Vprašujoče je dvignila obrvi. Torej je bilo res... super. Pa tako je upala, da se je zlagala. "Povedala mi je." Njen obraz je bil kamnit, glas pa popolnoma brezizrazen. Zavila je z očmi. "Seveda vem kakšne so možnosti, ampak vseeno. Saj vem, da bi raje videl, če bi bila gola, ampak dvomim, da sva z najinim odnosom napredovala že toliko, da bi ti naredila to uslugo." Kislo se je nasmehnila. Prav je imel, a vseeno ni bilo isto kot včasih. Ne več. Zavzdhinila je in ob tem so ji zdaj temnejši mokri lasje padli čez obraz. "Ne vem več kaj govorim. In dvomim da je krivo milo. Verjetno si samo ti."

AMELIA

Spet je dvignil obrv in jo poslušal, ter kar malo težko verjel lastnim ušesom. »Mia, Mia, Mia. Ustavi se malo. Zakaj to govoriš? Ničesar ne naredim z silo ali lažmi. Moj ugled je znan še miši tam doli v zapuščenih ječah. Vsaka točno ve v kaj se spušča. Če ima previsoka pričakovanja nisem jaz kriv. Nobeni ne govorim, da jo imam rad, kaj šele, da jo ljubim. In tako si se vrgla v ta uboga dekleta, da ne vidiš še drugih stvari po katerih sem znan. Po izbrani družbi, ki ni ne na slabih in ne na dobrih poteh. Eni redkih takih smo. In tukaj je še Qudditch. Večina fantov me pozna samo po mojih dosežkih v tem športu.« Ni razumel zakaj se je počutil, kot da bi se moral braniti. Počutil se je dolžnega, da ji razloži, da ni tako slab človek in mu ni edini hobi teptanje dekliških src. Toda zdelo se mu je, da je resnično želela videti samo to. Kot ponavadi. Vsi so se oprijeli ene slabe stvari, namesto da bi videli marsikatero dobro. Dobila je še en presenečen pogled z njegove strani in ponovno zmajevanje z glavo. Ta pogovor je bil nesmiseln, kot da ne bi mogel zmagati, ne glede na to kaj reče. »Ampak kaj, Mia? Če ti zdaj ne kažem več, še ne pomeni, da nisva imela nekaj lepega.« Počasi jo bo prebolel. Že zdaj je bil na dobri poti. Ni potreboval nobenega vznemirjenja v tem odnosu. Tale pogovor pa ni vodil nikamor drugam kot v pogubo ali kakšna čustva. Ena od teh je bila jeza. Nase. Na svojo prekleto posesivnost. Kar je bilo njegovo je bilo njegovo! Peter se je tega dotaknil in čisto nič žal mu ni bilo, da mu je zagrenil življenje. Mogoče ne bi bilo tako hudo, če se ne bi zadnje tedne pred nesrečnim dogodkom tako sukal okoli njegove klape, da je Will že pomislil, da bi ga lahko sprejeli. Vendar ne. Ta bedak je šel poljubljati njegovo Mio. »Dobil je, kar je iskal.« je preprosto odvrnil. Če bi mu preprosto povedala o tem poljubu, se mogoče ne bi počutil izdanega in prevaranega. Vse bi se lepo izteklo, vendar je bilo zdaj prepozno. Kot tudi za obžalovanje, ker je v posteljo vzel spolgadovko. »Kača.« je siknil skozi stisnjene zobe in če ne bi bilo njegovo telo tako utrujeno od bunkeljskega ameriškega nogometa pred kakšno urico, bi zdaj z veseljem še malo potelovadil, da spravi vso jezo iz sebe. »Pravzaprav mi je takole čisto všeč. Če bi bila gola bi se bolj težko zadržal. Prav imaš, res sem pohotnež.« Zadnji del je izrekel bolj potiho in kot da še sam sebi ne more verjeti. Toda hotel je vsaj malo pomiriti tole naelektreno situacijo z kakšno šalo, kot ponavadi na svoj račun. »Je bila tole ravnokar pohvala? Še zardel bom.«

Words: 439
"Mogoče, samo mogoče imaš prav. Počutim se krivo, ker bi bilo očitno vse drugače, če bi ti povedala za tisti poljub. Veš kako težko je zdaj pri tebi najti nekaj s čemer te lahko mogoče vsaj malo razjezim? Tako je, kot da ne bi imel niti ene napake, ampak to ni normalno.." Čutila se je dolžno, da mu vse skupaj razloži, čeprav ona ni naredila nič narobe. Kajne? No ja lahko bi mu povedala, ampak mu ni. Zagotovo pa se nista razšla samo zaradi nje, tudi on ni bil tako nedolžen. A njega tega ni preganjalo, Amelio pa je vedno bolj razjedala krivda, čeprav je še predobro vedela, da bi morala pozabiti. On je očitno že. Vendar ni lahko, ko pa se po celi šoli ves čas govori o njem. Zadnjič je slišala dva oklepa, kako sta si nekaj prišepetavala in bila je popolnoma prepričana, da sta omenila tudi Willa. Nasmehnila se je in skomignila z rameni. Dokončno je obupala. Ni imela nobene možnosti več. Ne danes, vse je zapravila že na začetku, ko je poskušala biti tako odrezava kot on. Na žalost je bil v tem boljši, vedno je bil on tisti, ki je bolj znal z besedami, sama pa je bila že malo iz vaje. "Bilo je lepo dokler je trajalo." Trudila se je biti povsem ravnodušna, a še sama sebi ni verjela, kaj šele, da bi ji verjel on. Vse dobro se enkrat konča.. Zdaj ni čas za pregovore, Mia, jo je okregal glasek. Zavila je z očmi, a ne zaradi glasu v sebi, temveč zaradi Willovih besed. Tisto s Petrom je čisto z lahkoto preelišala, ni pa mogla kaj, da se ne bi oglasilaob njegovi preipombi. "Kaj si pa pričakoval? Elena Greengrass je, za boga, vsi poznajo njen sloves. Celo tiste miši, ki so že slišale zate." Začela se je spraševati, če bi bilo kaj drugače, če bi bila iz katerega drugega doma? No ja, saj ni spadala v drugi dom, bila je tipična Spolzgadovka. Čeprav je zadnji del izgovoril nekoliko tišje ga je slišala, kar je na njene ustnice pričaralo nasmeh. "Seveda imam prav. Sicer si se močno spremenil, ampak ne pozabi, da sem te včasih še poznala. Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo," mu je pomežiknila in zdrsnila z roba kadi nazaj v vodo, da si je zmočila lase. Ko je dvignila glavo nad vodo je ravno spregovoril in stresla je z lasmi, da ga je poškropila. "Daj no, jaz sem bila vedno prijazna do tebe. Ti si tisti, ki se je nehal pogovarjati z mano. Poleg tega pa, če boš zdaj zardel, obstaja možnost, da se tokrat jaz ne bom mogla zadržati."

AMELIA

»Mogoče je sprejemljivo.« Našobil je ustnice in pokimal, ter nekako pokazal, da je z tem zadovoljen. Nikakor pa ni bil z naslednjimi besedami. Mu je med vrsticami rekla, da je popoln? Dobro, saj se je rad šalil na račun svoje družine in mirnega življenja, toda niti podrazno ni mislil tako resno. »Normalen sem, brez skrbi. Saj ti je uspelo to z Petrom.« jo je spomnil. Dan po njunem razhodu je pokazal najhujši del sebe in k sreči so to videli samo njegovi prijatelji in bo to ostalo lepo varno zaklenjeno med zidovi, v njihovi sobi. In prav tako ga je razjezila z tem pogovorom, ko sta se odločila obujati spomine. Na žalost ne tistih dobrih. Rahlo je premaknil glavo, ostajal pa je tiho. Da, bilo je čudovito. In zaradi tega pogovora ni bil več prepričan, ali je bil vesel da je konec, ali pa bi raje prevrel čas nazaj. Toda bolje, da je že zdaj spoznal, da nič ne traja večno. In če je bil zdaj tiho, je spet napočil čas, da nasprotuje. »Ne pozabi, da sva se razšla v 5.letniku. Nobenega nisem poznal tako dobro, kot zdaj. Ni še imela takega slovesa, ki bi prišel do mene. In rekla mi je, da je iz pihpuffa.« Mislil je, da jo bo zadavil, ko je izvedel resnico o njej. Toda, ker nikoli ni položil roke na žensko, se je moral zadovoljiti samo z grdimi pogledi. In če je Eleni namenil grde, je zdaj Mii namenil povsem nežnega, ki ga je spremljal še nasmeh. Uspelo mu je. »Prav imaš.« je rekel z predrznim nasmeškom in stegnil roko, da ji je odprl zgornji del kopalk in ga potegnil z seboj, potem pa zalučal nekam v kot kopalnice. »Vedno sem rad počel to. In to..« Glavo je samo malo obrnil, ko ga je poškropila z lasmi, vmes pa vseeno segel še proti spodnjemu delu, ki ji ga je prav tako hitro slekel. Zavrtel ga je na prstu, potem pa je tudi njega vrgel stran, v drug kot kopalnice. »Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo.« je ponovil, z glasom ki je kazal, da se ne more bolj strinjati z njo. »Čakaj sekundo..« je hitro rekel in se obrnil, da se je lahko parkrat uščipnil v lica. Ni se spomnil, kdaj je nazadnje zardel, vendar takšne lepe priložnosti ne bo spustil iz rok. Samozavestno, vendar z tistim dekliškim izrazom na obrazu, se je obrnil nazaj k njej in pomigal z obrvmi. »O čem sva že govorila?«

Words: 445
Dobro no, mogoče je malo pretiravala, res ni bil popoln, a normalen še zdaleč ni bil. "Potem se bom pa nehala truditi. Očitno te najbolj razjezim takrat, ko tega sploh ne načrtujem," se je narejeno zamislila in se zazrla skozi okno. Pravzaprav se ji je pogled ustavil na sliki nekakšne morske deklice ali karkoli je že bila, ki je zapeljivo mežikala v Willa. Najraje bi sliko vrgla skozi okno, a tega pač ni mogla narediti, izpadlo bi preveč noro. Nekako ji je bilo žal, da ni vedela koliko ga je takrat razjezila, po drugi strani pa je bila hvaležna, da ni bila zraven. Petrove poškodbe je tako ali tako videla tisti dan, ko ji je povedal, kaj se je zgodilo. Bilo je drugače slišati o tem kot pa dejansko videti. Mogoče, če bi videla, bi celo začela jokati. Ni bila pristašica fizičnega nasilja, že besedno je bilo dovolj, če pa so bile prisotne tudi kletve pa je bilo vsega preveč. Koliko pa se človek lahko spremeni v kakšnem letu ali dveh? Očitno zelo, saj sta se oba spremenila. Verjetno se je tudi Elena, a ni ji bilo videti. Še vedno ej bila enako zlobna in brezbrižna kot takrat. "Mislim, da res ne bom pozabila.." ja zamomljala. Vprašanje, kje bi bila razlika, če bi bila Pihpuffovka, je raje zadržala zase. Že tako ali tako je bil ta pogovor nekoliko majav in pojma ni imela kam vse to vodi. Njegov pogled je nenadoma postal nežen, pridružil pa se mu je nasmeh. Občutek je imela, da se bo zlila z vodo, hkrati pa jo je nenadna sprememba prestrašila. Iztegnil je roko, na njegovem obrazu pa se je izrisal predrzen nasmešek. Nekaj ji je govorilo, naj pobegne, a je na žalost otrpnila in kot bi mignil je zgornji del njenih kopalk pristal nekje v kotu. "Hej!" je vzkliknila in hitro prekrižala roke na prsih, ko se je končno lahko spet premaknila. Močno je zardela. Tega ni bila navajena, ne z njim. Poskusila ga je preslišati, a njegove besede so ji odzvanjale v mislih. Pred očmi so se ji odvili točno določeni spomini, ki so poskrbeli, da rdečica še vedno ni izginila z njenih lic. Prepričana je bila, da dela ne bo dokončal, ko ga je poškropila in je obrnil glavo, vendar se je motila. Kmalu je pred njim plavala gola, z rdečimi lici, on pa ji je rekel, naj malo počaka. Uščipnil se je v lica in morala se je zasmejati. Že dolgo ga ni videla takšnega. Ugriznila se je v ustnico, da ne bi zinila česa preveč. "Am.. nekaj o zadrževanju.." je zamomljala, potem pa premagala še tisto majhno razdaljo med njima in ga previdno, skorajda sramežljivo poljubila.

AMELIA

Nikoli ni bil nasilen. To je vedela in lahko bi odšla, dal bi ji prosto pot. Med tem, ko jo je slačil ali zdaj, ko je bila gola. Ne bi je zadrževal. Toda ni se umaknila, samo pokrila z rokami, kar se mu je zdelo neverjetno seksi sramežljivo. To dvoje ni sicer za skupaj, toda njej je uspelo. Ni sicer vedel, zakaj se je pokrivala, vse je že videl. In spomin nikakor ni zbledel, zdaj je samo še rasel v njegovih mislih. Pa tudi v njenih, če je lahko sklepal po močni rdečici na njenih licih. To je bilo tisto, kar je hotel. Samozavestno se je nasmehnil, ko se je ona zasmejala. Pogrešal je njen smeh, čisto sproščen in nežen. Ni bilo isto, kot če ga je slišal na hodniku, on ga je mogel spodbuditi. »Aja, točno. Prav, zadrževal se bom..« je resno rekel, potem pa se mu je približala in ga nežno poljubila. »..približno kakšno sekundo.« je še potem zamomljal nekaj milimetrov stran od nje. In ko je tista površna sekunda minila, ni počakal niti na vdih zraka, temveč ji je z jezikom razklenil ustnice in si jih prilastil. Njene roke je umaknil iz polnih prsi in jih položil prek svojih ramen, da ga je lahko objela okoli vratu, njega pa ni nič več oviralo in jo je lahko stisnil tesno k sebi, ter jo objel. Eno roko je imel na njenem tilniku, da je lahko poglobil poljub, drugo pa na pasu, vendar je počasi drsela proti njeni čvrsti zadnjici, katero je začel nežno gnesti, čez sekundo pa jo je pritisnil bolj k sebi, da je lahko začutila kakšen vpliv je imela nanj že po nekaj sekundah. Nehal ji je krasti zrak in se je prestavil na njen vrat, da je lahko okušal mehko kožo, ki je dišala po vrtnicah. Po njej. »Pogrešal sem te.« je tiho, vendar z vročim glasom zahropel in roke prestavil na njen pas, da jo je lahko držal v trdnem objemu.

Words: 434
Zvenel je, kot da misli zares in zagrabila jo je želja, da ne bi tvegala in bi raje pustila vse skupaj. A škoda je bila že storjena. Tik preden so se njune ustnice združile je nekaj zamomljal, a še predobro ga je slišala. "Že to bo velik dosežek," ji je še uspelo zamomljati nazaj, preden si je popolnoma prilastil njene ustnice. Ni se kaj posebej upirala, z veseljem jih je ubogljivo razprla in dovolila, da sta se njuna jezika prepletla prav tako kot včasih. Pozabila je že, kako čudovit občutek jo je prevzel, ko jo je poljubil ali je ona poljubila njega. Čutila je prijetno ščemenje po celem telesu, kot da se počasi topi. Edina stvar, ki je preprečevala, da bi se stopila v njegovih rokah, so bile njegove ustnice. Tako mehke in sladke. Bile so prav tiste, ki jih tako dolgo že ni okusila, da je zdaj mislila, da se ji bo zmešalo. Nihče se ni mogel primerjati z njim. Seveda je bilo veliko fantov, s katerimi se je že poljubljala in vsi so bili v tem več kot odlični. A še nikomur ni uspelo v njej zbuditi tako močnih občutkov. Zavedla se je, da ga še niti približno ni prebolela. Umaknil je roke, ki so jo zakrivale, da ga je lahko objela okoli vratu in ga potegnila bliže k sebi. Eno dlan je zakopala v njegove lase, z drugo pa je s prsti nežno zdrsela po njegovem hrbtu, ko je poglobil njun poljub. Ena izmed njegovih rok je potovala vedno nižje, dokler se ni končno ustavila pri njeni zadnjici, Amelia pa je mislila, da jo bo že ob tej čisto preprosti gesti razneslo od poželenja. Dovolil ji je da zadiha, a namesto tega je izpustila tih stok, ko so se njegove ustnice preselila na njen vrat. Počutila se je popolnoma neuporabno, saj se nikakor ni mogla nadzorovati. Toliko o zadrževanju. Dve preprosti besedi priznanja, sta jo naredili smešno veselo in ni mogla kaj, da se ne bi na široko nasmehnila. "Redko," mu je vrnila in mu pokazala jezik v znak šale. Zdaj ji je bilo čisto vseeno za vse, da je le bila spet v njegovem objemu. "Tudi jaz sem te pogrešala. Preveč." Bila je pošteno zmedena in po licih sta se ji nenadoma spolzeli dve majhni solzici, ki sta na vodni gladini ustvarili valove. Še pred nekaj minutami ji je očital tisto s Petrom, zdaj pa ji je rekel, da jo pogreša. Ni vedela, kaj naj stori, zato se je avtomatsko stisnila k njemu, čeprav je bil prav on krvi za zmedo v njenih mislih. "Kaj pa zdaj?" je žalostno vprašala. Bosta nadaljevala z ignoriranjem in nekakšnim sovraštvom, se bo mogoče kaj premaknilo naprej ali pa se bosta pretvarjala kot da se ni nič zgodilo? V vsakem primeru bi mu težko še kdaj pogledala v oči. Spet se je počutila kot naivna štirinajstletnica, ki se je zaljubila v fanta, ki ga nikoli ne bo imela.

AMELIA

Zato, da bi se nasmehnil njenim besedam se mu ni zdelo vredno prekiniti poljuba. Raje se je nasmihal v mislih, ter še naprej užival v njenih polnih sočnih mehkih ustnicah, ki so se mu voljo odzivale. In potem še njena roka v njegovih laseh.. Nič boljšega, to je naravnost oboževal. Najraje bi zapredel, ali pa ji kako drugače pokazal kako mu prija. Pravzaprav ji lahko.. Njen stok ga je samo še spodbudil. Že jo je mislil zgrabiti za stegna, ko ga je spomnila na njegove prejšnje besede in mu pokazala jezik, da jo je za kratek čas moral utišati z poljubom in poskrbeti, da je njen jeziček imel drugo delo. »No, ne vem če mi je všeč, da to slišim.« Ni hotel, da bi ga pogrešala, zaradi tega ni mogla uživati. Hotel je, da bi prebolela in ne bi trpela tako kot on do pred časa. Ampak vseeno pa je bil vesel, da ga ni pozabila in da ni mislila na Petra, temveč zanj. Sladko, vendar grenko priznanje. Saj ni vedel, kaj naj si misli. Pobožal jo je po licu, vendar prepozno da bi ujel njene solze. Prekleto, žalostna je bila zaradi njega in zaradi tega se je še sam počutil grozno. Bolj je ni mogel stisniti k sebi, kot jo je že. »Zdaj?« je ponovil za njo, saj je bil še sam negotov o prihodnosti kot je bila srna na ledu. »Lahko sva.. prijatelja? To so verjetno drugi, ko so v najinem položaju.« Ali pa so se sovražili, toda občutek, ki ga je dobil, ko jo je imel spet v objemu, mu tega čustva ni dopuščal. Toda prijatelji verjetno ne bi smeli ležati v kadi, objeti in goli. Izpusti jo! Zdaj! Takoj! Toda naredil ni nič drugega, kot da je z roko, ki jo je imel na njenem licu, obrnil njen obraz proti svojemu, da jo je lahko poljubil. In spet mu je toplota švignila po telesu, da ni več vedel kako bi se lahko sploh še zadrževal. Bila je gola, on pa tako trd da je že bolelo. Eno roko je premaknil na občutljivo mesto med njenimi nogami, drugo pa je nekako ovil okoli njenega stegna, da se je lahko blizu svoje roke namestil še boke. In potem ga je nenadoma prijela močna zadržanost, občutek, da vse počne narobe. Da bi se moral takoj pobrati in pustiti pri miru. Bil je zmeden in njegova samozavest je poletela skozi okno. Neodločno je pogledal v njene globoke safirne oči. »Am.. Lahko?«

Words: 454
Pokazala mu je jezik in še preden bi rekla kaj naprej, ji je zaprl usta s poljubom. Nikakor je ni motilo, da ne boste mislili narobe, a prav zaradi tega je v trenutku pozabila, kaj je hotela reči. Ojoj, to se ne bo dobro končalo, je švignilo skozi njene misli, ko jo je zopet zajel nov val sreče. Prelepo je bilo, da bi bilo res. Nekako se mora postaviti na trdna tla.. nato pa je WIll to naredil namesto nje. Spregovoril je, ona pa se je umaknila in ga pogledala kot da je padel z Lune. "Kaj pa naj bi to pomenilo?" je presenečeno vprašala. Ni razumela.. ji ni malo prej rekel, da jo je pogreša? Zakaj potem zdaj tega ni hotel slišati od nje? Nič ji ni bilo jasno, a ko jo je pobožal po licu, se je v hipu pomirila. Bil je tako nežen, da bi najraje zajokala, a ni mogla. Že tisti dve solzi, ki ju je potočila trenutek pred tem sta bili veliko preveč. Zavila je z očmi in ga kljubovalno pogledala. je pravkar rekel, da bi lahko bila prijatelja? Se mu je zmešalo? Se je sploh zavedal, kako bi vse skupaj zdaj izpadlo, če bi nenadoma vstopil še kdo? "Dobro, prijatelj," je poudarila besedo, "Se ti zdi, da se zdaj obnašava kot prijatelja?" Alexandra raje ni omenila, pa tude ne vseh osatlih 'prijateljev' s katerimi se je že znašla v podobnem položaju, ki pa navadno ni bil tako neroden. Res sta bila posrečen par. To so verjetno drugi, ko so v najinem položaju.. nenamerno se je zasmejala, a se pač ni mogla zadržati, tako smešno je izpadlo vse skupaj. "Am ja, ostali se razidejo nekje na samem, v tišini in po navadi za to ne ve cela šola. Ne vem če midva spadava v isto kategorijo kot ostali." Seveda ni imela nič proti temu, da bosta prijatelja, tako se ji vsaj e bo treba pretvarjati, da ji gre na bruhanje vsakič ko ga vidi, on pa osvaja kakšno dekle. Poljubil jo je, potem pa je začutila njegovo roko tam, kjer je samo prijatelj zagotovo ne bi smelimeti. Polglasno je zajela sapo, ne le zaradi presenečenja, temveč tudi zaradi užitka. Avtomatsko je ovila noge okoli njega, da je bilo obema lažje in že se je pripravila na brezmejno srečo, ko jo je presenetil z vprašanjem. Samo zmajala je z glavo in se vprašala, kam je izginila njegova pejšnja samovšečnost. Bil je.. no, skoraj tak kot včasih. Še bolj se je stisnila k njemu in ga poljubila, kot že dolgo ni nikogar. "Ti to odgovori na vprašanje?" ga je nekoliko zadihano vprašala, ko se je odločila, da je bolje da zadiha. Ni hotela zdaj umreti, ko pa je končno nekam prišla.

AMELIA

Umaknila se je in pomislil je že, če ne bi bilo bolje, da bi se prej kar zlagal. Kako naj ji to pojasni, brez da bi se zapletel in se iz godlje sploh ne bi mogel več potegniti. »Rad te imam, Mia. In ravno zaradi tega nočem biti sebičen z tabo. Še veš ne, kako dobro se počutim, ker zdaj vem, da me pogrešaš. Ampak to zate ne pomeni nič dobrega.« Bil je dober, kaj dober odličen, z besedami, vendar je bil v čustvih negotov, še bolj pa, ker so se tikala nje. Za pesnika res ni mogel iti. To je torej lahko črtal iz svojega seznama stvari, ki jih je hotel početi v življenju. Še svojega stavka o prijateljih ni namreč znal reči tako, da ga ne bi gledala, kot da je padel z lune. »Ne, ampak.. Saj vem, da imaš tudi ti nekaj.. takšnih prijateljev.« Vse je vedel, na žalost so mu enkrat celo sporočili kje se.. družita. Upal je sicer, da ne ve za vse, kajti že to kar je neprostovoljno slišal, ga je sililo na bruhanje. In da iz žepa povleče palico. Pa se je zadržal, vedoč, da bi ga verjetno ubila, če bi samo ohromil njene.. ljubimce. »Pa tudi jaz sem spletel nekaj takšnih prijateljskih vezi.« Zakaj torej ne bi mogla biti prijatelja? Bila sta drugačna od drugih, to že, ampak to samo zaradi tega, ker sta bila del šolske elite. »Amm, sčasoma izve? In tudi midva sva bila dokaj tiho, ko sva se razšla, pa na samem tudi. Šele potem je postalo.. bolj divje.« Toda namesto še kašnega vprašanja je potem izpustila stok in neskončno mu je odleglo. Ni se znal več reševati iz te situacije in ob naslednjih besedah bi verjetno izgubil glavo. Sicer bo pa to tako ali tako izgubil, ker je tako lepo usločila polne ustnice, da mu je grozilo, da bo izpod kontrole izgubil svoje telo. Vendar ga ni, čeprav ga je poljubila tako, da se mu je spet vrnila samozavest od prej. Takšnega poljuba si še ko sta bila skupaj ni zaslužil velikokrat, zdaj pa mu ga je podarila in bil se je pripravljen soočiti z kakršnokoli pošastjo zanjo. »Boljše kot 1000 besed.« je odgovoril z vročim glasom in sekundo zatem le združil njuna telesa, da je voda okoli njiju vzvalovila. In še enkrat. In še večkrat, ko je ujel ritem. Pri Merlinu, takole že dolgo ni užival. Čutil je lahko vsako krivino njenega telesa, kako so se dolge noge ovijale okoli njega in ga stisnile vsakič, ko je val butnil ob rob kadi, njene ustnice na svojih in njene roke v njegovih laseh, da je na trenutke kar zastokal.

Words: 462
Njen nasmeh je bil zgolj polovičen, a zato so bile njene oči toliko bolj nagajive. Zavila je z njimi in ga čisto nežno poljubila. "Tudi jaz sem vesela, da si končno priznal in to brez sarkazma. V redu, pač ne pomeni nič dobrega. Ampak samo toliko, da boš vedel.. čisto mi je vseeno." Ni se hotela zdaj prepirati o tem, bilo bi povsem nesmiselno. Saj že samo dejstvo, da sta bila tukaj takole zanjo ni pomenilo nič dobrega. To niti ni bilo več presenečenje, verjetno si tega prizora še dolgo ne bo mogla spraviti iz misli. takšnih prijateljev. Zdaj se je pa res morala zasmejati. "Oprosti," je opravičila svoj smeh. "Prav imaš, ampak mislim, da je zdaj več kot očitno, zakaj imam takšne prijatelje." Njene oči so se dobesedno zasvetlikale, tista slika pa jo je grdo pogledala in ji požugala s prstom. "In ti prijateljice," je še dodala. pa saj je bilo vseeno, glavno da je bil zdaj tukaj in da sta dokončno razčistila. Zdaj se ji vsaj ne bo treba pretvarjati, da ga ne mara. Vse to se bo verjetno hitro razvedelo, tako kot se je vse ostalo. "Ta šola je čudna. Vse se tako hitro izve.." Naveličano je zmajala z glavo. Ljudje tukaj so nekam radi opravljali, in vsem je bilo vseeno, če so govorice resnične ali ne. Pač niso imeli svojih življenj in so se zato morali ukvarjati z drugimi. Seveda pa so se najraje spravljali na polsko elito, katere pripadnica je bila žal tudi sama. Na živce so ji šli takšni ljudje, ki so bili prepričani, da so nekaj posebnega, ko pač širijo govorice. Nekaj bi morali narediti, da bi jim pokazali, da to pač ni lepo. A verjetno si je bila za to tudi sama kriva, ni bilo vse odvisno od ljudi okoli nje. Le nasmehnila se je, čez sekundo pa je nasmešek nekako izginil, in iz grla se ji je izvil stok. Bilo je tako lepo in nekako je pozabila, da sta v vodi. Zvok pljuskajoče vode jo je delno pomirjal, medtem ko je njeno telo gorelo in se treslo od neizmernega užitka. Da bi zadušila stokanje, je poiskala njegove ustnice in ga poljubila. Še sreča, da ni imela predolgih nohtov, saj bi ga drugače pošteno opraskala. Njegovi stoki so jo le še bolj vzburjali in brez prevelikega truda, je doživela vrhunec. Tokrat je zastokala dosti bolj glasno kot prej, njen glas pa je bil čisto vročičen, ko se je iz njenega grla izvilo še Willovo ime. Prevzela jo je čista sreča in preprosto ga je mogla še enkrat poljubiti, čutiti njegove ustnice in se ga preprosto dotikati.