Mu moram povedati ? Rekel je, da me noče, zato mu je verejtno tako in tako vseeno kajne ?
" Beatrice " je rekel žameten glas, z popolnim angleškim naglasom. Kako je je izgovarjal moje ime že to je bila magija. " Beatrice " tokrat je bil glas dovolj oster, da sem se prebudila iz razmišljanja. Zdrznila sem se, rahlo sem se namrščila in svoje ustnice stisnila v tanko črto " Prosim ? " njegov pogled me je ubijal, ni mi bilo jasno kako sem sploh lahko sedela še v učilnici, hotela sem planiti v jok, ko me je gledal z temi hladnimi očmi in po vsem tem je še zahteval odgovor na neumno vprašanje, kateri mi niti ne bo pomagal zaceliti srčne rane. Kako sem si sploh dovolila, da sem se zaljubila v profesorja in skušala sem si dopovedati, da me je samo izkoristil ampak bilo je več kot to to sva vedela oba. " Kako se lahko ubraniš pred morakvarji ? " zastrmela sem se v njega. Bilo je najlažje vprašanje in meni se sanjalo ni o njem, prvič sem odpovedala. Čutila sem kako me oči pečejo, kako se mi ustnice tresejo pogledala sem v svoj prazen zvezek. V mene je strmelo črno pusto drevo, ki sem ga narisala in ga dopolnjevala včasih z zmaski mojih solz. " Ne vem" sem zašepetala in v razredu je zavladala tišina. Čutila sem poglede, ki so me žgali v dno duše, ki so se hoteli dokopati do skrivnosti. Vendar jaz se nisem več ukvajala z njimi, raje sem strmela v drevo in ga dopolnjevala še z nekaj suhimi in dolgočasnimi vejami. Bila sem izgubljena. Do konca ure me ni poklical več, čeprav sem včasih začutila pogled na sebi, vedno sem ga zaznala. Kljub temu vsemu je bil še vedno moj profesor. Ko se je zvonec končno oglasil, sem hotela zbežati iz učilnice nekam na samo kjer bi se lahko v miru zjokala, amapk njegov glas mi je to preprečil.
" Se lahko pogovoriva ? " njegov glas ni izdajal ničesar, verjetno za to ker so bili v učilnici še vedno dijaki.
" Prav " sem skomignila prazno, ko so vsi učenci odšli je z enim samim urokom zaklenil vrata in začel.
" Beatrice kaj se dogaja s tabo ? " zdaj ni bilo niti sledu o učitelju, njegov glas in oči so izražale jasno skrb. Zastrmela sem se v njega iz mene je planila jeza.
" Kako si drzneš kaj takega vprašati ?! Najprej si me zavajal in potem rekel, da me nočeš, ker ti nikoli nisem bila sploh všeč. Jaz pa sem se zaljubila v tebe in tega si ti kriv ! " tresla sem se, bala sem se, da se bom zlomila.
" Misliš, da mi je vseeno zate ?! Ko sem prišel sem iz Anglije se mi ni sanjalo, da bom spoznal tako posebno dekle kot si ti. Vse si spremenila mene, moja načela in ubija me, ko ti ne morem pomagati ali ti stati ob strani. Preveč mi pomeniš in nočem zaključiti s tabo od kar je minilo en mesec se mi zdi kot, da....  "
Ostal je tiho ampak natančno sem vedela kaj je hotel povedati in enako sem čutila tudi jaz " Ampak si moj mentor  " Tiho je prikimal nobene besede nisva rabila več povedati, oba sva vedela, da je to nemogoče. Pogledala sem v tla hotela sem vzeti torbo in izginiti, ko sem na zapestju začutila njegovo toplo dlan. hotela sem se obrniti in ga jezno odriniti, da naj ne počne tega nisem hotela več bolečine, ko me je potegnil bljižje. Trčila sem ob njegov prsni koš in pristala naslonjena na mizo, nisem se mu upirala v meni je gorela želja po njem. Moje srčni utrip se je pospešil, lahko sem videla kako je globoko dihal in se boril z samim sabo. Zdaj sem se zavedala kako škodljiva je lahko tako majhna radzdalja med nama in izgubila sem kontrolo nad sabo. Poljubila sem ga strastno kot bi bilo zadnjič in njegove ustnice so se zadovoljno odzvale, zdrsel je po mojih laseh in nadaljeval po hrbtu. Če ne bi bilo mize bi verjetno že padla po tleh, rahlo sem ga ugriznila v ustnico in ob užitu je zastokal. Privil me je še bljižje in me dvignil na mizo, okoli njegovega pasu sem ovila noge in uživala ob njegovih poljubih in dotikih. Nasljednje jutro sem zapustila učilnico še pred zoro, bil je pripravljen priznati, da ima razmerje z mano v javnosti in vedela sem, da si bo s tem uničil karirero. zato sem odšla brez poslovila.