Bila je sobota, najboljši dan v tednu. Ella je spala malo dlje. To pa zato, ker je imela čudovite sanje, iz katerih se ni in ni želela zbuditi. Sanjala je, da je stala v ogromni beli sobi, pred njo pa ogromna knjiga s pravljicami. Kljub svoji starosti je Ella naravnost oboževala pravljice, še posebej Pepelko, ker je imela kar podobno življenje kakor ona. Razlika je bila le v tem, da je imela Ella polbrata in ni delala toliko kot Pepelka, ampak imela je mačeho, ki je sicer ni sovražila, kaj preveč rada pa je tudi ni imela. Imela je tudi dve polsestri, ki res nista bili grdi, ampak si je morala priznati, da tudi lepi nista bili preveč. Imela je svojo dobro vilo, ki jo je pripeljala na Sadler's Wells tako, da je dobila štipendijo in njeni mačehi ni bilo treba plačevati šolnine, ker je drugače ne bi hotela, pa tudi svojega princa, ki je našel njen baletni copatek, ki ga je izgubila na nekem nastopu. In sanjala je prav o Pepelki, samo da nadaljevanje pravljice. Pepelka se je srečno poročila, živela na gradu, pomagala ljudem... takrat pa so se njene sanj spremenile v moro. Pepelka se je obrnila proti njej in jo zlobno nagovorila: "Resda si imela podobno življenje kakor jaz, a še zdaleč mi nisi podobna. Jaz sem LEPA. Ti pa nisi. Moji lasje so gladki in svetli kakor sonce, tvoji pa so skodrani, pa še grdih temnih barv. In moja koža je lepa, svetla, gladka, tvoja pa temna in grda. Niti malo mi nisi podobna. Tudi če imaš še tako lepega princa. Lepšega, kakor jaz... Tako ali tako pa sem si dovolila zamenjati... Tvoj princ je zdaj moj, moj princ je zdaj tvoj!" V roke ji je potisnila sluzasto žabo. Ella je imela res rada živali, ampak tale žaba je izgledala prav zlobna, čeprav živali niso zlobne. Pepelka se je zlobno zasmejala. "Poljubi ga, pa bosta oba enaka!" Ella ni vedela, kaj bi storila. Morda se bo tale žaba spremenila v njenega, ne pa Pepelkinega princa. Zato ga je, prestrašena in zbegana, poljubila. "Zdaj sta enaka! Takšna, kakor morata biti!" Ni postal princ človek. Ella je postala žaba. Pred sabo je zagledala ogledalo. In bila je še grša, kakor žabec, ki naj bi bil princ... "Si nisi všeč? Meni si lepša, kakor si bila prej,ampak kakor hočeš...Lahko te naredim še lepšo!" se je zaslišal Pepelkin glas in Ella se je začela spreminjati v... nekaj. Postala je prozorna in trda in dobivala je nekakšno čudno obliko. Njene oči, osta in nos so izginili in spremelia se je v Pepelkin stekleni čeveljček. Bila je lepša kakor žaba, to res... Ampak ni imela nikakršnega življenja. Kako je potem sploh še lahko živela? "Tvoja grdota te še ohranja pri življenju. Tako trmasto grda si, da še živiš!" je zavpila Pepelka, prijela Ello in jo vrgla v ogledalo. Tokrat je zares umrla.
Zbudila se je, vsa prepotena, pod posteljo. Želela je vstati, a se je z glavo udarila v rob postelje. Izgubila je orientacijo, saj je bila pod posteljo tema. Začela je klicati pomoč, upajoč, da je to soboto še kdo drug spal malo dlje...