''oh william, kako sem vesela da se bom lahko pogovarjala s tabo!'' njen glas je bil sladek, morda celo presladek in njen obraz se je omehčal. v njenih očeh se je pojavilo svetlikanje in lasje so ji zaplapolali v vetru - oh mati narava, kako dobro me poznaš! ''ne william!'' v enem trenutku sladko dekletce, v drugem jezna levinja. ''čakala sem. ljubila sem te. hotela sem govoriti. pogrešala sem tvoj glas. pogrešala sem tebe. tvoj dotik, tvojo toplino, tvoje telo. pogrešala sem sladke besede - a ko sem jaz pogrešala, si jih ti govoril drugemu dekletu. vsaka bi lahko bila tvoja naslednja. sedaj bi pa rad govoril? no, pa govoriva.'' iz svetlolaskinih ust so začele bruhati besede - ostre, odločne in glasne. povdarek na glasne. in obžalovala ni niti ene. še. ''kako dobro si me poznal. ko sem te prvi zagledala si bil fant ki sem si ga lahko želela - no, pa saj to si opazil. bila sem stara šestnajst let, will! zaljubila sem se vate, ljubila sem vsak tvoj gib. vem, kako si si popravljal lase in si grizel ustnico, ko si ostal brez besed. sledila sem ti kot izgubljen cucek! si me res kdaj ljubil? si do mene čutil vsaj najmanjše čustvo? vsaka tvoja beseda je bila polna laži,  zakaj bi te sedaj poslušala?'' takoj, ko ga je zagledala je vedela da bo jokala, peklo jo je v grlo ob pogledu nanj, zaradi gnusa ali česa drugega? a ni. njene oči so bile suhe njeno telo pa napeto kot šiba. ''a prebolela sem te. pozabila sem te. vsakič ko sem te videla v mestu, misliš da sem zmenila zate? ne. več. in ti sedaj hočeš govoriti z menoj? spomnila sem se koliko noči sem prejokala zaradi tebe.'' stegnila je roko in pograbila njegov suknjič, za trenutek je pomislila da bi si ga celo nadela, res jo je treslo do kosti. izpustila ga je čez krov, in zaplaval je v mesečini. ''tvoje življenje bom spremenila v pekel.'' na petah se je obrnila in mu namenila še zadnji pogled, ko je izpustil njeno dlan - ves čas jo je držal za dlan. oh char! če se bo svetlolasec hotel opravičit bo moral imeti prekleto dobre razloge.