sedla je na klop pred policijsko postajo, pila kavo, ki ji jo je pred nekaj minutami prinesla prijateljica, in opazovala okolico. bil je ponedeljek in njena šefica je že spet v zadnjem trenutku nalogo, ki je bila prvotno dodeljena jayme, dala nekomu drugemu. saj ne, da jo je to jezilo - je vsaj imela več časa za lenarjenje in počivanje na delovnem mestu -, vendar ni imela niti možnosti, da se dokaže, kaj šele, da napreduje. jayme ni bila oseba, ki bi se drugim prilizovala in ravno zaradi tega, je bila njena situacija še toliko slabša. poleg tega sploh ni bila oseba, ki bi se lahko spoprijateljila s komerkoli, zato je odnos do sage bil še vedno zgolj profesionalen. včasih si je želela, da bi ostala v španiji, se tam zaposlila in se izognila vsem neprijetnostim, ki so postale del njenega novega življenja, ravno zaradi dejstva, da v filadelfiji živi le slab mesec in je nihče prav zares ne pozna. sicer pa je tako ali tako boljše, da je ljudje ne poznajo - kaj bi si namreč mislili o policistki, katere oče je bil usmrčen zaradi posilstva in umora treh deklet, mati je v mladosti ropala banke, njuni hčeri pa sta pri osemnajstih pobegnili od doma. nič kaj prijetna družina, kajne?

vstala je in se odločila, da se odpravi v telovadnico - boljše to, kakor pa da sedi tukaj in gleda v zrak ali pa se odpravi v pisarno in se loti zlaganja papirjev. bila je prepričana, da je bil fitnes v ponedeljek ob osmih zjutraj prazen, zato je ni skrbelo, da bi se kdorkoli norčeval iz njene ne pretirano močne postave. pravzaprav bi, po njeni postavi sodeč, prej rekli, da je jayme balerina ali kaj podobnega kakor pa policaj. skratka, prepričana, da bo v fitnesu sama, je vstala, prazen plastičen lonček vrgla v najbližji koš za smeti, nato pa se skozi glavna vrata po hodniku odpravila do garderob. oblekla si je trenirko in črne salonarje zamenjala za športne čevlje. potem se je obvezno odpravila še do skupnih umivalnikov, kjer je preverila, da je popolno naličeno - ironično je, kako zelo jo je skrbelo za videz, za ostale stvari, ki bi ji morale biti pomembnejše od tega, pa ji je bilo popolnoma vseeno. na ustnice je celo ponovno nanesla rdečo šminko, ki se od jutra že skoraj ni več videla. hotela si je popraviti še puder, vendar je ravno v tistem trenutku nekdo stopil v kopalnico in ker ni hotela, da kdorkoli vidi kaj počne, je hitro pobegnila skozi stranska vrata.

zavila je z očmi in se sama pri sebi začudila, ko je v fitnesu zagledala zadnjo osebo, ki si jo je tistega dneva želela srečati - jona. »dobro jutro,« ga je vljudno pozdravila. hotela ga je ignorirati in trenirati v popolnoma drugem kotu ogromnega prostora, vendar jo je nekaj pritegnilo, da je storila ravno nasprotno - odpravila se je proti njemu.